PO OZNAKAH
5G aditivi adjuvanti AIDS ajurveda ALARA alergije alge aloe vera aluminij anemija antibiotiki antidepresivi antropologija ARDS artritis astma avtizem avtoimunske bolezni baker bakterije baterije bazna postaja bezgavke biodiverziteta biogoriva bolhe brezposelnost brezvrvični telefon budizem cenzura cepiva cepljenje Cervarix Charles Eisenstein Claus Köhnlein Cochrane covid-19 čebele čistila črevesje črna smrt črne koze čuječnost daljnovod darilna ekonomija davica demokracija denar deževni pragozd diabetes dihala dihanje DNK drevesa dušik dvoživke E120 E250 E407 E450 E451 E452 E621 ebola ekološke sveče ekonomija ekosistem električna napeljava elektrohipersenzibilnost elektronska varuška elektronske sveče epidemija epilepsija farmacija feritin flebotomija fosfati fosilna goriva fotovoltaika FSME-Immun gibanje globalizacija globalno segrevanje gnojila gozdovi gripa GSO Hans Selye Helena Norberg-Hodge hemoglobin hemokromatoza hepatitis hidroelektrarne hidroksiklorokin higiena hiperaktivnost hipoksemija hormoni HPV hrenovke humanitarnost iatrogene poškodbe ICNIRP imunologija imunski sistem Indija industrializacija infekcijske bolezni insekticidi intenzivna vzreja intubacija izpusti CO2 javno dobro Jeromy Johnson jetra jod kanalizacija kandidiaza karagenan karantena Kary Mullis kava kisik klimatske spremembe klopi KME kmetijstvo kobilice kolera kometi kompost kompostno stranišče konkurenčnost KOPB korale koronavirus korupcija kriza krma krvni tlak kuga kvasovke laboratorijske preiskave Ladak lakota ledena jedra ledvice lesni sekanci levkemija ležarina limfociti lokalne valute Lyrica mačke mamografija maske maternični vrat medicina mediji meditacija mehanska ventilacija meningoencefalitis menstruacija MERS meso meteorji migranti Mike Baillie mikroorganizmi mikrovalovi minimalna plača mitologija mobilni telefon mokrišča monetizacija motnja propadanja čebeljih družin možgani multipla skleroza nadledvična žleza nadzor Nara Petrovič narkolepsija navigacija nevarni odpadki nevrotoksičnost nikelj nitrati nitriti nitrozamini nosečnost obresti odpadki oglaševanje ogljični odtis ogljikov dioksid okolje onesnaženje optična vlakna orientacija oslovski kašelj osteoporoza ošpice otroci otroška paraliza otroška varuška pametna hiša pametni merilnik pandemija parafin paraliza PCB PCR permakultura permetrin pesticidi Peter Gøtzsche piretroidi plastika pljuča pljučnica plodnost podgane podnebje podnebne spremembe podtalnica poliamini politika poplave potresi prašičja gripa pražni cikel prebava predrakave spremembe prehrana prehranska dopolnila prekarno delo previdnostno načelo propaganda protesti protitelesa protivirusna zdravila prst psevdoepidemija psi ptiči ptičja gripa radar rak rastline Ray Peat razkužila recikliranje re-lokalizacija remdesivir respiratorji revščina ribe Robert F. Kennedy ml. Sam Bailey samomor SAR SARS Satish Kumar sevanja sežig Silgard Silvio Gesell skupnost sledenje stikom sol solarne sveče sončev minimum sončevi cikli sončne celice spanje srce in ožilje srednji vek staranje stranski učinki stres Sucharit Bhakdi suša sveče svetloba ščitnica škrlatinka šola španska gripa šport tehnologija testiranje tetanus težke kovine tifus toplogredni plini tradicija transferin trebušna slinavka tuberkuloza ulcerozni kolitis umetna inteligenca uši UTD ventilatorji vesolje vetrne turbine virusi vitamini vnetje voda vreme vrtnarjenje vulkani Wi-Fi zakonodaja zastrupitev zdravila zdravje zelenjava zemlja zika znanost zrak železo želodec živali živo srebro žuželke

Medicinske zablode, 2. del: Vloga higiene, industrializacije in razvoja pri nalezljivih boleznih

Objavljeno: 23.9.2021

V prejšnjem članku smo pisali o tem, da za upad visoke umrljivosti zaradi bolezni, kot so ošpice, škrlatinka, oslovski kašelj in davica, na Zahodu niso bila odgovorna cepiva in antibiotiki, temveč izboljšanje izjemno slabih življenjskih pogojev, ki so bili posledica industrijske revolucije in množičnega priseljevanja v mesta v 18. in 19. stoletju. Revščina, močno onesnažen zrak in voda, težaško delo, ki so ga v nemogočih pogojih opravljali tudi majhni otroci, nehigienična nastanitev, nekakovostna in pogosto že pokvarjena hrana, zgrešene medicinske prakse in razpad skupnosti – opazovalci tistega časa so opisovali “neverjetno grozljive pogoje za življenje” in “ekstreme nehumanosti, ki so skrajno sramotni za civiliziran narod”.(1) Mnogi so mnenja, da je bilo življenje nekoč takšno povsod, razvoj po merilih Zahoda pa je svetu prinesel blagostanje. Pa je temu res tako? Po odgovor se moramo zopet vrniti v zgodovino, a tokrat na drug konec sveta. Pod drobnogled bomo vzeli Kitajsko in Japonsko, državi Vzhodne Azije, katerih primer nam kaže, da stvari še zdaleč niso tako preproste.

Škotski zdravnik John Dudgeon, ki je več desetletij deloval na Kitajskem, je konec 19. stoletja poročal, da bi glede na slabo higieno v kitajskih mestih pričakoval, da bodo ljudje zbolevali za vsemi možnimi oblikami epidemij, a temu ni bilo tako – kljub umazaniji so prebivalci kitajskih mest uživali “odlično odpornost na epidemične bolezni”.

Kitajska mesta so bila v 19. stoletju velika in zelo gosto poseljena, zato so bila podobno kot zahodna mesta s sanitarnega vidika pogosto v slabem stanju. Tudi iz večjih kitajskih mest so poročali o motečih kupih odpadkov in smradu. A kljub temu Kitajci v tistem času niso množično zbolevali za tifusom, kolero, škrlatinko, davico in drugimi nalezljivimi boleznimi. Škotski zdravnik John Dudgeon, ki je več desetletij deloval na Kitajskem, je konec 19. stoletja poročal, da bi glede na slabo higieno v kitajskih mestih pričakoval, da bodo ljudje zbolevali za vsemi možnimi oblikami epidemij, a temu ni bilo tako – kljub umazaniji so prebivalci kitajskih mest uživali “odlično odpornost na epidemične bolezni”. O teoriji, da je za infekcijske bolezni odgovorna pomankljiva higiena mesta, je zapisal: “Razmere in umrljivost v Pekingu to teorijo popolnoma raztrgajo.” Tudi Patrick Manson in Augustus Miller, dva druga zahodna zdravnika, ki sta živela na Kitajskem, sta zapisala: “Mesto Amoy [Xiamen] je, podobno kot večina kitajskih mest, zelo umazano ... infektolog, ki ima izkušnje le z Zahoda, bi zagotovo predvidel množične epidemije in smrti. A Kitajci uspejo živeti in prosperirati tam, kjer bi si on komaj upal nastaniti prašiča.”(2)

Iz naslednjega zapisa Johna Dudgeona, prav tako iz konca 19. stoletja, je razvidno, da so Kitajci takrat resnično prosperirali: “Z gotovostjo lahko zatrdimo, da so Kitajci, kar se tiče prehranjevanja, oblačenja in navad v splošnem, odkrili skrivnosti dolgega in zdravega življenja ... Kdor Kitajsko dobro pozna, mora priznati, da so se Kitajci kljub njihovi ignoranci do naše znanosti občudovanja vredno prilagodili na okolje, v katerem živijo, in uživajo maksimalno udobje, zdravje in odpornost na bolezni, ki se nam morda zdi skoraj neverjetna ... To starodavno orientalsko ljudstvo nas lahko ogromno nauči o tem, kako živeti in v praksi ohranjati zdravje.”(3)

Zgornji opisi Kitajcev so torej skoraj diametralno nasprotni opisom bolehnih Zahodnjakov iz 19. stoletja, čeprav so bila kitajska mesta z današnjega vidika nehigienična in podobno gosto poseljena kot zahodna mesta v času množičnih epidemij (poleg tega so bili Kitajci že takrat znani po tem, da jedo “vse, kar leze in gre”). Podobno se je godilo tudi Japonski vse do prve polovice 19. stoletja – kljub velikim mestom in gosti poseljenosti niso poznali bubonske kuge, kolere in tifusa (v podrobnih zgodovinskih zapisih, ki so jih Japonci skrbno urejali skozi stoletja, ni zaslediti omembe teh bolezni), ošpice, škrlatinka, davica in griža pa so se pojavljale le redko. Življenjska doba Japoncev je bila precej daljša od življenjske dobe Evropejcev.(4)

Slika 1: Japonski kmetje se vračajo z dela na polju (posneto konec 19. stoletja).

Če higiena in prenaseljenost nista bila odločilna, kaj je potem povzročilo množične epidemije na Zahodu in zakaj jih na Kitajskem in Japonskem ni bilo? Poglejmo si nekaj bistvenih razlik med Vzhodom in Zahodom v 19. stoletju, ki bi lahko razložile situacijo.

Podobno se je godilo tudi Japonski vse do prve polovice 19. stoletja – kljub velikim mestom in gosti poseljenosti niso poznali bubonske kuge, kolere in tifusa (v podrobnih zgodovinskih zapisih, ki so jih Japonci skozi stoletja skrbno urejali, ni zaslediti omembe teh bolezni), ošpice, škrlatinka, davica in griža pa so se pojavljale le redko.

Vzhodnoazijske države, kot sta Kitajska in Japonska, so za razliko od Zahoda dolgo ohranile tradicionalen način življenja. Sem je sodilo tudi kompostiranje človeškega blata, s katerim so ravnali kot z zlatom. Kitajci in Japonci blata, tudi tistega iz večjih mest, niso nikoli zavrgli in z njim onesnažili vode, kot je bila praksa na Zahodu, temveč so ga skrbno zbirali, predelali v gnojilo in vračali nazaj na njive. Na ta način so ohranjali čiste vodne vire ter plodno, s hranili bogato prst, ki je predpogoj za kvalitetno prehrano. (O tej starodavni tradiciji in uspešnem kmetovanju Kitajcev, Japoncev in Korejcev, ki je več tisočletij prehranjevalo gosto poseljene civilizacije, je v knjigi Farmers of Forty Centuries leta 1910 pisal F. H. King.(5)) Ker se je takšen način predelave človeškega blata obnesel, sčasoma pa so izboljšali tudi sanitarne razmere v mestih, so tako Kitajci kot Japonci kanalizacijo zgradili šele zelo pozno. Na primer, v Šanghaju, največjem kitajskem mestu, so navado kompostiranja blata skoraj v celoti ohranili vse do konca 20. stoletja, in kljub temu, da so Kitajci sčasoma pričeli graditi kanalizacijo, danes kitajske oblasti zopet promovirajo kompostiranje blata in testirajo nove, moderne rešitve za mesta.(6)

Slika 2: Kitajska ženska nosi vedri s človeškim blatom nazaj na njivo (posneto leta 1871). V mestih so blato zbirale posebne službe, ki so večinoma delovale ponoči (od tod angleški izraz "night soil", kar bi lahko prevedli kot "nočna prst"). Vir: Wikipedia

Kitajska se je v primerjavi z Zahodom industrializirala šele zelo pozno (po letu 1950), medtem ko so v 19. stoletju za razliko od Zahoda dihali čist zrak, voda pa ni bila onesnažena s kemikalijami. Dobro znana posledica industrializacije je bila, da se je stanje okolja na Kitajskem drastično poslabšalo; zrak v kitajskih mestih je v zadnjih desetletjih med najbolj onesnaženimi na svetu, močno onesnaženi pa so tudi kitajski vodni viri. In medtem ko Kitajci v 19. stoletju otroškega dela skorajda niso poznali,(5) pa je le-to danes tam občuten problem.(7) Vse našteto lahko vodi do slabše odpornosti na bolezni.

Pa vendar, mar niso Kitajci pred industrializacijo trpeli zaradi hude revščine, pred katero jih je rešil prav zahodni način življenja? Kot je razvidno iz zgornjih opisov Kitajske, temu do konca 19. stoletja (vsaj v splošnem) ni bilo tako; najverjetneje gre za zavajajočo statistiko, saj nizkega dohodka v tradicionalnih skupnostih ne gre enačiti z revščino. Medtem ko je na novo industrializiran Zahod dejansko utrpel hudo pomanjkanje, saj je bilo preživetje kmetov, ki so jim odvzeli zemljo in skupnost, odvisno od slabo plačanega dela, pa so Kitajci v 19. stoletju uspešno kmetovali in relativno dobro živeli tudi brez visokih prihodkov.

Med najnovejšimi poročili najdemo tudi podatek, da so parametri, s katerimi merijo kvaliteto semenske tekočine, pri kitajskih moških iz province Henan v le desetih letih upadli za približno 50%.

Situacija pa se je pričela hitro spreminjati ob prelomu stoletja, ko je na Kitajskem prišlo do pomembnih sprememb. S padcem dinastije Čing se je pričelo kaotično obdobje, v katerem je Kitajska (tudi zaradi visokih odškodnin, ki jih je morala zaradi boksarske vstaje desetletja plačevati tujim silam) postajala vse bolj podvržena vplivu Zahoda. V prvih desetletjih 20. stoletja je zaradi močnih političnih pritiskov sprejela zahodno medicino, v kar so bili ljudje pogosto celo prisiljeni. Množična cepljenja po vzoru Zahoda, ki so jih na kitajskem prebivalstvu izvajali Japonci (Japonska je zahodno medicino sprejela več desetletij pred Kitajsko), so v kitajskem nacionalnem spominu še danes zapisana kot posegi, s katerimi so Kitajce pohabljali oziroma celo ubijali – izraz, ki so ga Kitajci uporabljali za japonska cepiva, je bil namreč “igle za iztrebljanje”.(3) V članku o španski gripi smo že pisali o tem, kako toksična naj bi bila tedanja cepiva, in vse kaže, da so imeli Kitajci z njimi podobne izkušnje.

(Dejstvo, da so Kitajci japonske zdravnike videli kot prinašalce zla, dobi še grozljivejšo dimenzijo, ko izvemo, da so v t.i. Enoti 731 v bližini kitajskega mesta Harbin Japonci med leti 1935 in 1945 izvajali pošastne poskuse, največkrat na Kitajcih, ki jih je japonska vojaška policija skrivaj polovila v okolici. Mučili so jih tako, da so še na živih izvajali vivisekcijo, jim odstranjevali organe in na njih preizkušali vse od ekstremnih klimatskih pogojev do smrtonosnih odmerkov rentgenskih žarkov.(3) Nepredstavljiva grozodejstva, ki so jih v imenu znanosti izvajali v Enoti 731, so podrobno opisana v članku RTV Slovenija, branje pa priporočamo le ljudem z zelo dobrim želodcem.)

In čeprav statistik za posamezne bolezni iz tistega obdobja za Kitajsko nimamo, pa je zanimivo, da so bile epidemije na Kitajskem zabeležene predvsem v prvi polovici 20. stoletja, torej ravno v obdobju, ko je Kitajska pričela sprejemati zahodni način življenja, vključno z zahodno medicino. Poleg tega imamo na voljo statistike za Japonsko, ki kažejo, da so smrti zaradi tuberkuloze, gripe, pljučnice, raka, bolezni srca in ožilja ter vnetja ledvic tam porasle po vsakem obsežnejšem cepljenju proti črnim kozam, ko se je število opravljenih cepljenj zmanjšalo, pa je smrtnost zaradi teh bolezni pričela ponovno upadati.(8)

Grafikon 1: Umrljivost zaradi različnih bolezni in skupno število opravljenih cepljenj na Japonskem med leti 1885 in 1932. Vir: Annual Reports of the Statistical Bureau, Japan Year Book

Kitajci so s sprejetjem modernizacije pričeli opuščati tradicionalne navade, ki so ohranjale njihovo zdravje, kot so kompostiranje, polnovredna prehrana ter umirjen način življenja. Če k temu prištejemo še v zadnjih desetletjih hudo zastrupljeno okolje, ni nič čudnega, da Kitajci zdaj zbolevajo tudi za boleznimi, ki so bile tam prej zelo redke (npr. sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja ter alergije).(9)(10) Med najnovejšimi poročili najdemo tudi podatek, da so parametri, s katerimi merijo kvaliteto semenske tekočine, pri kitajskih moških iz province Henan v le desetih letih upadli za približno 50%.(11)

”Kitajska je doživela velik napredek ekonomije in vlada je po SARS-u veliko investirala v obvladovanje infekcijskih bolezni. Kljub temu se incidenca infekcijskih bolezni ni zmanjšala, ampak se stalno povečuje.”

Poleg tega je največji register za infekcijske (nalezljive) bolezni na svetu pred kratkim pokazal, da so tovrstne bolezni na Kitajskem že nekaj časa porastu. Avtorji poročila so zapisali: “Kitajska je bila po izbruhu SARS-a priča velikemu napredku v ekonomiji, higieni in javnemu zdravstvu. Zato je porast, in ne upad, skupnega števila 39 beleženih infekcijskih bolezni iz 3.906.566 primerov (7248 smrti) leta 2004 na 6.944.240 primerov (18.237 smrti) leta 2016 težko razumeti ... Predpostavka, da bodo infekcijske bolezni upadle z izboljšanjem ekonomije, kvalitete vode, hrane, nastanitve in prehranskega statusa je napačna in zavajajoča. Kitajska je doživela velik napredek ekonomije in vlada je po SARS-u veliko investirala v obvladovanje infekcijskih bolezni. Kljub temu se incidenca infekcijskih bolezni ni zmanjšala, ampak se stalno povečuje.”(12)

Na Kitajskem so infekcijske bolezni zadnje desetletje torej v porastu, česar uradne teorije o nastanku teh bolezni niso sposobne razložiti. Zakaj Kitajci kljub hitremu razvoju na toliko področjih (vključno s cepljenjem, boljšo higieno, kanalizacijo ipd.) vedno pogosteje zbolevajo in umirajo zaradi nalezljivih bolezni? Kaj točno je “napačno in zavajajoče”, če uporabimo besede avtorjev zgornjega citata?

Predvsem je to teorija, da so mikrobi glavni povzročitelji bolezni, saj so Kitajci zdaj gotovo bolj “mikrobiološko neoporečni”, kot so bili. Po drugi strani pa se podatki iz Kitajske zelo dobro ujemajo s tezo, da je za naše zdravje odgovorno stanje našega okolja in naš način življenja, kar ustvari t.i. “teren”, ki je lahko primeren ali neprimeren za razvoj patogenih mikrobov.

VIRI

(1) Rebels Against the Future; Kirkpatrick Sale; 1996
(2) Discovering 'The Secrets of Long and Healthy Life': John Dudgeon on Chinese Hygiene; Shang-Jen Li; Social History of Medicine; april 2010
(3) Health and Hygiene in Chinese East Asia; Angela Ki Che Leung; 2011
(4) Epidemics and Mortality in Early Modern Japan; Ann Bowman Jannetta; 2016
(5) Farmers of Forty Centuries; F. H. King; 2004
(6) Shanghai urban farming; World Wide Fund For Nature; marec 2012
(7) 10 Facts About Child Labor in China; Henry Burkert; The Borgen Project; avgust 2019
(8) Bechamp or Pasteur?: A Lost Chapter in the History of Biology; Ethel D. Hume; 2011
(9) New source of anxiety for Chinese millennials -- health report; Zhou Minxi; CGTN; september 2019
(10) Self-reported prevalence of childhood allergic diseases in three cities of China: a multicenter study; Jing Zhao et al.; BMC Public Health; september 2010
(11) A longitudinal study of semen quality among Chinese sperm donor candidates during the past 11 years; Junjie Liu et al.; Scientific reports (Nature); julij 2020
(12) Landscape of emerging and re-emerging infectious diseases in China: impact of ecology, climate, and behavior; Qiyong Liu et al.; Front Med; februar 2018

Podprite naš projekt

Projekt Ni nam vseeno je naše darilo vam. Ustvarjamo ga s srcem, v želji, da najdete koristne informacije, ki bi vam lahko pomagale, da (p)ostanete zdravi. Vsak doniran znesek bo porabljen za dober namen.
Doniraj
Vsa vsebina na spletni strani (razen slik) je pod licenco Creative Commons (CC BY 4.0). Prosto kopirajte, prilagajajte in razširjajte naprej.