V začetku maja leta 2019 je bil v politični reviji Politico objavljen članek, ki so ga napisali trije sorodniki Roberta F. Kennedyja, ml., v njem pa so kritizirali njegovo zavzemanje za varna cepiva. Gospod Kennedy je v odgovor napisal pismo, v katerem je odlično povzel razloge, zaradi katerih se številne organizacije, skupine in posamezniki po vsem svetu zavzemajo za varnost cepiv. A kljub številnim prošnjam je revija Politico zavrnila objavo njegovega odgovora, prevod katerega spodaj objavljamo v celoti, v upanju, da vsaj nekoliko uravnotežimo po našem mnenju izjemno enostransko obravnavo problematike cepljenja, ki trenutno prevladuje v množičnih medijih.
Avtor: Robert F. Kennedy, ml.
Trije moji sorodniki iz družine Kennedy so pred kratkim objavili članek, ki kritizira moje zavzemanje za varna cepiva. Naš kontroverzen družinski prepir je le en primer goreče razprave glede cepljenja po vsej državi, ki je razdelila skupnosti in sprožila dvom glede zavezanosti demokratske stranke nekaterim vrednotam, ki jo opredeljujejo: prezir do cenzure, nezaupljivost do prekomerne moči korporacij, podpora svobodnemu govoru, svobodi veroizpovedi in samostojnemu odločanju o svojem telesu ter pravice državljanov (določene v Nürnberškem kodeksu in drugih pogodbah, katerih podpisniki smo), da zavrnejo neželene zdravstvene ukrepe, ki jih odredi vlada. Razprava je sprožila tudi vprašanja o neodvisnosti naših medijev in njihovi vlogi zagovornika svobode govora ter o pravicah prvega amandmaja kot zaščiti v primeru, kadar gredo vlada in korporacije predaleč.
Zaradi takšnih konfliktov interesov so motivirani, da priporočijo vedno več cepiv, kar nima veliko skupnega z znanostjo, podprto z dokazi.
Rad imam svojo družino in razumem njihove strahove, ko javno govorim o korupciji vladnih funkcionarjev. Družina Kennedy je že dolgo stalno in tesno povezana z agencijami za javno zdravje, zato je razumljivo, da je težko verjeti, da bi vplivni regulatorni organi lagali o cepivih. »Vsaka stvar se sprva zdi preprosta,« pravi pregovor, »a hudič se skriva v podrobnostih.«
Moj skepticizem
Po 15 letih raziskovanja in sodnih obravnav na področju teh zadev sem postal skeptičen. Bil sem priča, kako so finančni in drugi interesi spremenili ključne sektorje naših javnozdravstvenih ustanov v privesek prav tistih farmacevtskih podjetij, za katerih regulacijo so zadolženi s strani kongresa.
Kongres in generalni inšpektorat ministrstva za zdravje in socialne zadeve (HHS) sta v številnih preiskavah večkrat ugotovila, da je velika večina funkcionarjev Uprave za hrano in zdravila (FDA), ki so neposredno zadolženi za izdajo dovoljenj za cepiva, skupaj s funkcionarji Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), ki cepiva dejansko uvedejo kot obvezna za otroke, finančno povezanih s proizvajalci cepiv. Ti javni uslužbenci so pogosto delničarji podjetij, ki proizvajajo cepiva, od njih prejemajo nepovratna sredstva ali so njihovi plačani svetovalci, včasih pa so celo imetniki patentov za tista cepiva, ki jih sami odobrijo. Zaradi takšnih konfliktov interesov so motivirani, da priporočijo vedno več cepiv, kar nima veliko skupnega z znanostjo, podprto z dokazi.
Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve (HHS) pri razvoju, odobritvi, priporočilu in registraciji novih izdelkov sodeluje z razvijalci cepiva in nato deli dobiček od prodaje cepiva.
Farmacevtska industrija prek proračunov agencije uveljavlja tudi pravila politike. FDA od industrije prejme 45 % svojega letnega proračuna. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) dobi približno polovico svojega proračuna iz zasebnih virov, vključno s farmacevtsko industrijo in pridruženimi ustanovami. CDC pa je, odkrito povedano, podjetje, ki služi na račun cepiv; v lasti ima 56 patentov za cepiva ter v okviru programa cepiv za otroke na letni ravni kupuje in razdeljuje cepiva v vrednosti 4,6 milijarde dolarjev, kar je več kot 40 % skupnega proračuna. Poleg tega farmacevtska industrija neposredno financira in nadzoruje na desetine programov organizacije CDC ter tam nastavlja svoje ljudi. Prispevek urednika revije British Medical Journal ostro kritizira tesen odnos CDC s farmacevtsko industrijo, pri čemer citira Jeroma R. Hoffmana, profesorja medicine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu (UCLA): »Večina nas je bila šokirana, ko smo izvedeli, da je CDC financiran s strani industrije ... Nezaslišano je, da je industriji očitno dovoljeno kaznovati CDC, če agencija izvaja raziskave, ki lahko negativno vplivajo na njihov dobiček.«
Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve (HHS) pri razvoju, odobritvi, priporočilu in registraciji novih izdelkov sodeluje s prozvajalci cepiv in nato deli dobiček od prodaje cepiva. Vsak od zaposlenih na ministrstvu za zdravje in socialne zadeve lahko v obliki licenčnine zbere do 150.000 dolarjev letno za izdelke, na katerih delajo. Na primer, glavni funkcionarji na ministrstvu za zdravje in socialne zadeve dobijo denar za vsako prodajo kontroverznega cepiva Gardasil proti HPV podjetja Merck, kar agenciji v obliki licenčnin za patent prinese na desetine milijonov dolarjev vsako leto. Še več, ker je v okviru zakona iz leta 1986 nastal nacionalni program za odškodnine zaradi posledic cepljenja, ministrstvo za zdravje in socialne zadeve pa je na posebnem sodišču za cepiva obravnavano kot obtoženec, je zakonsko zavezano, da se brani zoper vsakršno trditev, da je cepivo povzročilo posledice. Kljub velikim preprekam na poti do priznanja odškodnine pa ministrstvo za zdravje in socialne zadeve Američanom, poškodovanim zaradi cepiv, letno vseeno izplača na stotine milijonov dolarjev (skupno več kot 4 milijarde dolarjev). Če torej ministrstvo za zdravje in socialne zadeve objavi kakršno koli študijo, ki priznava, da cepivo povzroča škodo, lahko upravičenci to študijo na sodišču uporabijo proti ministrstvu za zdravje in socialne zadeve. Junija leta 2009 je Tom Insel, funkcionar na visokem položaju na ministrstvu za zdravje in socialne zadeve, izbrisal proračunsko postavko v vrednosti 16 milijonov dolarjev za preučevanje povezave med cepivi in avtizmom s strani medagencijskega odbora za usklajevanje na področju avtizma (Interagency Autism Coordinating Committee). Insel je dejanje argumentiral s tem, da bodo v tožbah na sodišču te študije uporabili proti ministrstvu za zdravje in socialne zadeve.
Takšni konflikti interesov so popoln recept za »ugrabljeno agencijo«. »Namesto regulativnega organa in regulirane industrije imamo zdaj partnersko sodelovanje,« pravi dr. Michael Carome, nekdanji zaposleni na ministrstvu za zdravje in socialne zadeve, zdaj pa vodja skupine Public Citizen. Carome pravi, da se je zaradi teh finančnih vezi ministrstvo za zdravje in socialne zadeve odmaknilo »stran od usmeritve k javnemu zdravju in se približalo usmeritvi, prijazni do industrije.«
Leta 1986 je kongres – preplavljen s farmacevtskim denarjem (farmacevtska industrija v zadnjih 20 letih daje največ za prispevke politikom in lobiranje) – sprejel zakon, ki daje proizvajalcem cepiv popolno imuniteto pred odgovornostjo za poškodbe, ki jih povzročajo cepiva. Če bi bila cepiva tako varna, kot trdijo moji družinski člani, ali bi farmacevtska podjetja res potrebovala imuniteto za poškodbe, ki jih povzročajo? Z nadaljnjo zlato mrzlico farmacevtskih podjetij se je povečalo število priporočenih cepljenj, in sicer iz dvanajstih odmerkov petih cepiv leta 1986 na štiriinpetdeset odmerkov trinajstih cepiv danes. Postranska dejavnost v vrednosti ene milijarde dolarjev je zrasla v gigantsko, 50 milijard dolarjev vredno industrijo cepiv.
Le 12,8 % otrok, rojenih v Ameriki leta 1986, je imelo kronične bolezni. Pri generaciji cepljenih (tistih, rojenih po letu 1986) se je ta številka, vzporedno z razširitvijo programa cepljenja, povečala na 54 %.
Ker jim za cepiva ni treba prevzeti odgovornosti – in so dejansko obvezna na monopolističnem trgu s 76 milijoni otrok – podjetja ne čutijo kaj dosti tržne spodbude, da bi poskrbela za njihovo varnost. Javnost se mora zanesti na moralni kompas podjetij Merck, GlaxoSmithKline, Sanofi in Pfizer. Toda ta podjetja imajo dolgo zgodovino malomarnega in nepoštenega delovanja, celo v primeru izdelkov, ki jih morajo tržiti javnosti in za katere jih je mogoče tožiti zaradi poškodb. Štiri podjetja, ki proizvedejo praktično vsa priporočena cepiva, so bila vsa že obsojena kaznivih dejanj. Skupaj so od leta 2009 plačala več kot 35 milijard dolarjev za goljufanje regulativnih organov, laganje vladnim uradnikom in zdravnikom ter njihovo podkupovanje, potvarjanje znanstvenih raziskav in za številne poškodbe ter smrti, ki so posledica izdelkov, za katere so vedeli, da so nevarni, a so jih kljub temu prodajali pod pretvezo varnosti in učinkovitosti.
Ali ni potrebna nekakšna kognitivna disonanca, da verjameš, da se cepiv ne dotaknejo pohlep, malomarnost in korupcija, ki so povezani z vsakim drugim farmacevtskim izdelkom?
Brez preskušanja varnosti
Takšni pomisleki se še poglobijo, če pomislimo na to, da proizvajalci cepiv ne le ne nosijo odgovornosti, temveč se za vsem tem skriva še ena dobičkonosna vrzel, ki jo redki poznajo; cepiva so edini farmacevtski ali medicinski izdelki, ki jih ni treba strogo testirati glede varnosti. Za pridobitev licence FDA morajo podjetja s pomočjo randomiziranih primerjav z inertnim placebom več let testirati varnost praktično vsakega drugega zdravila. A niti eno cepivo, ki je trenutno vključeno v program cepljenja za otroke pri CDC, pred izdajo dovoljenja ni bilo testirano v primerjavi z inertnim placebom. Brez preskušanja s placebom regulativni organi ne morejo oceniti tveganj, povezanih z zdravilom. Januarja 2018 je dr. Stanley Plotkin, najvplivnejši strokovnjak za cepiva na svetu, v svoji zapriseženi izjavi priznal, da so raziskovalci, ki poskušajo potrditi varnost cepiva brez placeba, v »fantazijskem svetu«. Dr. Drummond Rennie, namestnik urednika revije Journal of the American Medical Association (JAMA), je dejal: »Raziskave poganja marketinški oddelek, ne znanost.« Zdi se mi preprosto narobe, da demokratično nadzorovani zakonodajni organi po vsej državi na hitro sprejemajo prisilne odloke za farmacevtske izdelke, za katere nihče ne pozna tveganj.
Nadalje, preskušanje varnosti, ki pri drugih medicinskih izdelkih običajno traja pet ali več let, pri cepivih pogosto traja le nekaj dni – niti približno dovolj dolgo, da bi lahko zaznali raka ali kronične bolezni, kot so avtoimunske bolezni (npr. sladkorna bolezen tipa I, revmatoidni artritis, multipla skleroza), alergijske bolezni (npr. alergije na hrano, alergijski rinitis, ekcem, astma) ali poškodbe živčevja (npr. motnja pozornosti, hiperaktivnost, narkolepsija, epilepsija, panični napadi in avtizem). Navodila proizvajalcev, ki spremljajo vsako vialo obveznega cepiva, vključujejo opozorila o teh in več kot 400 drugih poškodbah, vključno z mnogimi resnimi imunskimi, nevrološkimi in kroničnimi boleznimi, za katere FDA sumi, da so lahko posledica cepiv. V skladu z zveznim pravom morajo biti v navodilih za uporabo za vsako cepivo navedeni »samo tisti neželeni učinki, za katere obstaja določena podlaga za domnevo, da obstaja vzročna povezava med zdravilom in pojavom neželenega učinka.«
Številne od teh bolezni so pri otrocih v Ameriki po letu 1986 postale epidemične in ta pojav sovpada s programom cepljenja, ki je v tem času dobesedno eksplodiral. Le 12,8 % otrok, rojenih v Ameriki leta 1986, je imelo kronične bolezni. Pri generaciji cepljenih (tistih, rojenih po letu 1986) se je ta številka, vzporedno z razširitvijo programa cepljenja, povečala na 54 %. Dokazi, vključno z nadzornimi poročili ministrstva za zdravje in socialne zadeve, navodili proizvajalcev in recenziranimi znanstvenimi objavami, takšne poškodbe povezujejo s cepivi. Vendar povezave niso dokončne, ker CDC ni opravil potrebnih randomiziranih študij, s katerimi bi potrdil ali ovrgel vzročno povezavo.
… študija inštituta IOM [Inštitut za medicino, zdaj Nacionalna akademija medicine] in nadaljnja študija ministrstva za zdravje in socialne zadeve iz leta 2014 kažeta, da CDC nikoli ni izvedel študije, ki bi podprla trditev CDC, da cepivo DTaP ne povzroča avtizma.
Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve je Inštitutu za medicino (IOM) odredilo, nadzoruje CDC v zvezi z znanostjo o varnosti cepiv. IOM je večkrat ostro kritiziral agencijo, ker ni preučila, ali cepiva povzročajo zgoraj omenjene epidemije bolezni pri otrocih. Po mojih izkušnjah zagovorniki cepiv le redko navajajo konkretne recenzirane znanstvene objave, ki podpirajo njihove trditve, da so vsa cepiva varna, temveč se raje zanašajo na sklicevanje na avtoritete: CDC, FDA, WHO ali AAP (gre za Ameriško akademijo za pediatrijo, op.p.). Moji sorodniki na primer trdijo, da so cepiva varna, ker tako pravijo WHO, HHS, CDC in FDA. Vendar je ministrstvo za zdravje in socialne zadeve kot končnega razsodnika, ko gre za varnost cepiv, določilo IOM. IOM pa pravi, da obstoječa znanstvena literatura trditev, da so cepiva varna, ne podpira. Kljub zahtevam IOM CDC neomajno zavrača izvajanje varnostnih študij.
Skupno je IOM v treh poročilih (1991, 1994, in 2011/2012) raziskal 231 neželenih učinkov, povezanih s cepivi. IOM je za 34 neželenih učinkov ugotovil, da dokazi podpirajo vzročno povezavo med cepivom in neželenim učinkom. Za kar 184 neželenih učinkov, tj. 80 % pregledanih stanj, pa so ugotovili, da dokazi ministrstva za zdravje in socialne zadeve niso zadostni ne za potrditev ne za zavrnitev vzročne povezave s cepivom. Kako lahko predstavniki naših javnozdravstvenih ustanov trdijo, da so cepiva varna, če nadaljnje raziskave o prijavljenih neželenih učinkih niso bile izvedene?
Avtizem in cepiva
Poglobimo se še v zakoreninjeno dogmo, da je znanost v celoti ovrgla kakršno koli povezavo med avtizmom in cepivi. Ta predpostavka je tako zacementirana, da mediji vsakogar, ki dvomi v to ortodoksijo, označijo za nevarnega heretika. A za trenutek se osredotočimo na dejstva. Leta 1986 je kongres Centru za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) naročil, naj ugotovi, ali cepiva proti oslovskemu kašlju (DTP, pozneje DTaP) povzročajo avtizem. Takrat so, tako kot danes, mnogi starši z avtističnimi otroki trdili, da so cepiva vzrok avtizma pri njihovem otroku in za to pogosto osumili cepiva DTP/DTaP.
CDC na svoji spletni strani izjavlja, da »cepiva ne povzročajo avtizma,« pri čemer navaja celovit pregled literature Inštituta za medicino (IOM) iz obdobja 2011/2012 o znanosti s področja varnosti cepljenja. Vendar pa tako študija IOM kot nadaljnja študija ministrstva za zdravje in socialne zadeve (HHS) iz leta 2014 navajata, da CDC nikoli ni izvedel študije, ki bi podprla trditev CDC, da cepivo DTaP ne povzroča avtizma. Enako velja za cepivo Hep B, Hib, PCV 13 in IPV. Edino cepivo, ki je bilo dejansko preučeno glede povezave z avtizmom, je OMR, in en od izkušenih znanstvenikov pri CDC trdi, da je CDC v edini študiji o tej povezavi, ki so jo kdaj koli izvedli pri otrocih v ZDA, dejansko odkril povečano stopnjo avtizma po prejetju cepiva OMR. Poleg tega je vodilni strokovnjak za avtizem na ministrstvu za zdravje in socialne zadeve ministrstvu za pravosodje pred kratkim podal pisno izjavo pod prisego, v kateri pojasnjuje, da lahko cepiva pri nekaterih otrocih povzročijo avtizem.
… obstaja stokrat več neželenih učinkov cepiva, kot je prijavljenih.
Število primerov avtizma je zraslo s približno 1 na 2500 pred letom 1986 na 1 na 36 pri generaciji cepljenih otrok danes. Zakaj se zadovoljimo s trditvijo CDC, da je eksponenten porast avtizma skrivnost? Pri sistematičnem sledenju izvora 800 primerov ošpic CDC ne gleda na stroške. A ko jih povprašamo o katastrofalni epidemiji, kjer se vsako leto pojavi več kot 68.000 novih primerov avtizma, CDC skomigne z rameni. Zakaj ne zahtevamo odgovorov? »CDC je zdaj povsem ohromljen, ko gre za kar koli, kar je povezano z avtizmom,« pojasnjuje izkušeni znanstvenik za področje varnosti cepiv dr. William Thompson, ki je še vedno zaposlen pri CDC. Thompson je kongresniku Billu Poseyju pod prisego povedal, da so mu vplivneži pri CDC naročili, naj uniči podatke, ki prikazujejo povezavo med avtizmom in cepivi, ter objavi lažno študijo, ki ne kaže povezave. Danes skesano pravi: »Ko vidim družino z otrokom, ki ima avtizem, občutim velik sram, ker sem bil del problema.«
Ubijamo otroke
Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve (HHS) je prav tako prezrlo svoje zakonske obveznosti preučevanja poškodb zaradi cepljenja in izboljševanja varnosti cepiv. Leta 1986 je kongres – ob priznanju, da farmacevtska podjetja niso več motivirana, da bi zagotovila varnost cepiv – ministrstvu za zdravje in socialne zadeve naročil, naj preuči poškodbe zaradi cepiv ter dela na tem, da izboljša varnost cepiv, kongresu pa vsaki dve leti poroča o svojem napredku. Pred enim letom sem vložil tožbo, ki je ministrstvo za zdravje in socialne zadeve prisilila k priznanju, da v 36 letih ni izvedlo nobene od teh nujno potrebnih študij.
Dr. Aaby je en od petih soavtorjev študije iz leta 2017 o cepivu proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP, najbolj razširjeno cepivo na svetu), ki je ugotovila, da je tveganje za smrt pri otrocih, ki so prejeli cepivo DTP, desetkrat večje od tveganja pri otrocih, ki niso prejeli tega cepiva.
Popolna zmešnjava vlada tudi pri nadzoru varnosti cepiv po sami izdaji dovoljenja. V sistem poročanja o neželenih dogodkih po cepljenju Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (VAERS), kamor lahko zdravniki in bolniki prostovoljno poročajo o neželenih učinkih cepiva, je bilo v letu 2018 poslanih 58.381 prijav, ki vključujejo 412 smrti, 1237 primerov trajne invalidnosti in 4217 hospitalizacij. V pregledu sistema VAERS, ki ga je financiralo ministrstvo za zdravje in socialne zadeve, je bilo ugotovljeno, da se v sistem prijavi »manj kot 1 % neželenih učinkov cepiva«. Vse kaže, da obstaja stokrat več neželenih učinkov cepiva, kot je prijavljenih. Kljub temu CDC ne poskrbi za to, da bi poročanje v sistem VAERS postalo obvezno ali avtomatizirano.
Dr. Peter Aaby je 9. marca 2019 objavil ostro kritiko, v kateri je okaral svetovne agencije za javno zdravje, ker farmacevtskim podjetjem še vedno dopuščajo prodajo cepiv brez ustreznega testiranja varnosti. Dr. Aaby, ki je avtor več kot 300 recenziranih znanstvenih objav, je en vodilnih svetovnih strokovnjakov za afriški program cepljenja Svetovne zdravstvene organizacije in dobitnik najvišjega danskega častnega priznanja za raziskave na področju zdravstva. Dr. Aaby je en od petih soavtorjev študije iz leta 2017 o cepivu proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP, najbolj razširjeno cepivo na svetu), ki je ugotovila, da je tveganje za smrt pri otrocih, ki so prejeli cepivo DTP, desetkrat večje od tveganja pri otrocih, ki niso prejeli tega cepiva. Zdravniki, vključno z dr. Aabyjem, trideset let niso opazili nevarnosti, ker so cepljeni otroci podlegli boleznim in okužbam, za katere je kazalo, da niso bile povezane s cepivom. Izkazalo pa se je, da je cepivo, ki je otroke sicer zaščitilo pred davico, tetanusom in oslovskim kašljem, obenem tako močno oslabilo njihov imunski sistem, da so začeli v velikem številu umirati zaradi drugih okužb. Raziskovalci so prišli do naslednjega zaključka: »Cepivo DTP lahko zaradi ostalih vzrokov ubije več otrok, kot jih reši pred davico, tetanusom in oslovskim kašljem.« Marca je izredno zaskrbljen dr. Aaby rotil za spremembo zakonodaje: »Večina vas misli, da vemo, kaj naša cepiva počnejo. Ampak ne vemo ... Ubijamo otroke.«
Kljub najbolj agresivnemu programu cepljenja na svetu otroci v naši državi niso najbolj zdravi na svetu. Trenutno smo na področju splošnega zdravstvenega stanja uvrščeni na 35. mesto – tik za Kostariko – zaradi česar je ZDA glede na večino meril, vključno s smrtnostjo otrok, najbolj bolna država v razvitem svetu. Poleg teh 400 kroničnih bolezni in poškodb, za katere FDA sumi, da bi lahko bile povezane s cepivom, generacija cepljenih trpi zaradi anksioznosti in depresije ter vedenjskih motenj, od agresije do anoreksije, v obsegu, kot ga še ni bilo. Recenzirane znanstvene raziskave na živalih in ljudeh so vse te simptome povezale s cepivi. Sedanja generacija je kot prva v stoletju utrpela padec inteligenčnega kvocienta, ki se je nenavadno znižal za kar sedem točk. Raziskovalci so sklenili, da je sprožilec nek okoljski dejavnik. V ZDA se močno slabšajo rezultati na standardiziranih preizkusih znanja (SAT) in v zadnjem času tudi na pravosodnih izpitih. Ali bi lahko bilo to poslabšanje rezultat tega, da se praktično vsakemu otroku vbrizga v več odmerkih dva najmočnejša nevrotoksina na svetu, in sicer živo srebro in aluminij, pri čemer poživitvene odmerke dobijo že takoj po rojstvu? Ali ne bi morali izvajati ustreznih raziskav, da bi zavrnili to hipotezo? Logični pristop k temu bi bila primerjava zdravstvenega stanja med cepljenimi in necepljenimi otroki. Funkcionarji za javno zdravje, vključno z Inštitutom za medicino (IOM), že več let pozivajo CDC, naj izvede takšne študije.
... ker so mediji popolnoma nekritični, industrija ni motivirana, da bi izboljšala varnost cepiv.
Leta 2013 je IOM ugotovil, da »nobena študija ni primerjala razlik v zdravstvenem stanju ... med populacijo v celoti necepljenih otrok in populacijo v celoti cepljenih otrok ... Poleg tega niso bile izvedene študije za preučitev dolgoročnih učinkov kumulativnega števila cepiv ali drugih vidikov programa cepljenja.« Nekdanja direktorica Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) Bernadette Healy je leta 2008 v intervjuju pojasnila, da ministrstvo za zdravje in socialne zadeve zavrača izvajanje varnostnih študij, ker se bojijo, da bodo razkrile nevarnosti, »ki bi javnost odvrnile« od cepiv. Healy nadaljuje: »Kot prvo mislim, da so ljudje pametnejši ... Mislim, da nikoli ne bi smeli pokazati hrbta kakršni koli znanstveni hipotezi zaradi strahu, kaj bi se lahko razkrilo.«
Nekritično poročanje medijev
Zatiranje kritičnih varnostnih študij, ki je bilo dokumentirano s strani IOM, ne bi bilo možno, če ne bi mediji tako nekritično poročali. Množični mediji in družbeni mediji, ki so v letu 2016 skupaj prejeli 9,6 milijarde dolarjev prihodkov od farmacevtskih družb, so sami sebe prepričali, da ščitijo javno zdravje z agresivno cenzuro kritike teh prisilno obveznih in nepreizkušenih farmacevtskih izdelkov, za katere ne odgovarja nihče. A ker so mediji popolnoma nekritični, industrija ni motivirana, da bi izboljšala varnost cepiv. Utišanje razprav glede korupcije v vladi in pomanjkljivih varnostnih študij ter odpravljanje (po)cepilnih poškodb s pomočjo zakonodaje ni prava strategija, če želimo rešiti problematiko širjenja epidemije kroničnih bolezni.
Otroci, ki so del te hudo poškodovane generacije, zdaj počasi zapuščajo šole, ki so morale zgraditi tihe sobe in oddelke za avtistične otroke, namestiti gugalne sedeže, najeti varnostnike in povečati izdatke za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami za 25 %. Rešuje jih sistem socialne podpore, ki pa ga sami vedno bolj ogrožajo. Medtem ko demokratski zakonodajalci glasujejo za še več obveznih cepiv in pozivajo k cenzuri pomislekov glede varnosti, pa se demokratski predsedniški kandidati prerekajo o tem, kako popraviti preobremenjen ameriški zdravstveni sistem. Če epidemije kroničnih bolezni ne bomo ustrezno obravnavali, so takšni predlogi enaki prerazporeditvi ležalnikov na Titaniku. Dobra novica za farmacevtsko industrijo je, da so mnogi od teh otrok do konca življenja odvisni od najbolje prodajanih izdelkov, kot so Adderall (amfetamin, op.p.), injekcije adrenalina, inhalatorji za astmatike ter zdravila za sladkorno bolezen, artritis in epilepsijo, ki so jih izdelala ista podjetja, ki so razvila cepiva.
Moj stric in moj oče sta bila mnenja, da se v svobodni in odprti družbi na težavna vprašanja nikoli ne bi smeli odzvati z zatiranjem razprave.
To, da verjamem, da so lahko vse ali nekatere od teh posledic povezane s cepivi, je bil prav tisti sprožilec, ki je mojo pozornost odvrnil od dela na področju okoljevarstva in energetike, ki ga tako rad opravljam, in me spodbudil, da se začnem zavzemati za varnost cepiv. V kampanji, v kateri sem bil pogosto osamljen, sem žrtvoval prijateljstva, dohodek, verodostojnost in družinske odnose, da bi ta podjetja prisilil k izvedbi preizkusov, s katerimi bomo dokončno dobili odgovore na ta vprašanja.
Ljudje se bodo cepili, ko bodo zaupali regulativnim organom in industriji. Ko zaupanje javnosti upade, postaneta prisila in cenzura zadnja rešitev. Utišanje kritikov in uporaba policijskih pooblastil za vsiljevanje nepreizkušenih zdravil nevoljni javnosti ni optimalna strategija v demokraciji.
Moj stric in moj oče (John F. Kennedy in Robert F. Kennedy, op.p.) sta bila mnenja, da se v svobodni in odprti družbi na težavna vprašanja nikoli ne bi smeli odzvati z zatiranjem razprave. Potrebujemo znanost, ne cenzure. Nisem proti cepljenju. Sem za varnost in za znanost. Hočem zanesljive, pregledne varnostne študije in neodvisne regulativne organe. Te zahteve se mi ne zdijo tako zelo radikalne, da bi lahko razdelile našo stranko ali naše družine. Kot Američani in kot člani družine Kennedy bi morali biti zmožni kulturne razprave o teh legitimnih pomislekih, pri čemer bi morala le-ta temeljiti na znanosti.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!