Ste že slišali za šolo, kjer otroci postavljajo pravila, kjer učne ure niso obvezne, kjer ni nobenih ocen in kjer se otroci lahko igrajo leta in leta, ne da bi se kdajkoli učili v okviru učnega načrta? Taka šola obstaja v Angliji, imenuje se Summerhill, beleži dobre uspehe in deluje že neverjetnih 100 let (prav letos so namreč praznovali okrogli jubilej).
Njen ustanovitelj Alexander Sutherland Neill je vodil šolo kot ravnatelj celih 50 let od leta 1921 naprej, njegov cilj pa je bil, da bi se otroci v obdobju otroštva in adolescence svobodno igrali, kolikor dolgo bi si to želeli, pri tem pa bi jim morali učitelji nuditi svobodo, okolje vsesplošnega sprejemanja in ljubezni, brez strahu pred avtoriteto. Verjel je, da se bodo otroci le v takem okolju optimalno razvijali, dosegli čustveno zrelost in našli osebno moč ter bodo le tako motivirani, da se lahko naučijo, česarkoli bi si želeli. Šola naj bi se prilagajala otroku in ne otrok šoli.
Za šolo je bilo veliko zanimanja v ZDA, kjer je spodbudila nastanek veliko t.i. "svobodnih šol", v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Japonskem, še danes pa vzbuja zanimanje povsod po svetu njen edinstven pristop k (ne)poučevanju.
Po njegovem naj ne bi obstajali problematični otroci, temveč le problematični starši, problematični učitelji in problematične šole, ki vsi skupaj prispevajo k pojavu problematičnih otrok. Vsakemu otroku je tako pustil svobodo in čas, da se je razvijal na svoj lasten način. S tem je razvil unikatno skupnost otrok, o svojih izkušnjah pa je napisal tudi knjigo, ki se je prodala v večmilijonski nakladi.
Pri svojem delu se je sprva zgledoval po Freudu, a nato opustil njegove teorije, ko je ugotovil, da je pri problematičnih otrocih dosegel podobne rezultate tudi brez psihoterapije. Vzornika sta mu bila tudi Homer Lane in Wilhelm Reich, s katerima je prijateljeval. Kljub temu je sčasoma v svoji šoli razvil povsem svojstven pristop, kjer je dal čustvom prednost pred intelektom.
Za šolo je bilo veliko zanimanja v ZDA, kjer je spodbudila nastanek veliko t.i. "svobodnih šol", v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Japonskem, še danes pa vzbuja zanimanje povsod po svetu njen edinstven pristop k (ne)poučevanju. Tako je šola v vseh teh letih sprejela na tisoče obiskovalcev, ki so si želeli pobliže ogledati njeno delovanje.
Slika 1: A. S. Neill, utemeljitelj alternativnega koncepta vzgoje in oče šole Summerhill.
VPOGLED V DELOVANJE ŠOLE
Neill v svoji knjigi opisuje, da mlajši otroci kljub temu, da niso primorani obiskovati učnih ur, le-te skorajda vedno obiskujejo. Podobno navdušeni nad poukom so starejši najstniki, ki ure prav tako z veseljem obiskujejo. Najmanj zanimanja za učenje kažejo otroci med desetim in dvanajstim letom, ki večinoma ne obiskujejo učnih ur, saj v tem obdobju želijo narediti stvari drugače, kot pričakujejo od njih odrasli.
V Summerhillu ni nikoli dolgčas, saj se lahko prosto družijo, kolesarijo ali se udeležujejo različnih aktivnosti, kot so npr. ustvarjanje z glino, delavnice obdelave lesa, kovin ali usnja, pletenje košar, slikanje itd.
Pomemben vidik šole je starostna raznolikost učencev, saj se v šoli družijo učenci vse od 5. pa do 17. leta starosti. To naravno mešanje skupin otrok (kot v tradicionalnih razširjenih družinah in večini starodavnih plemen) omogoča zgledovanje mlajših otrok po starejših, starejši pa mlajšim pomagajo oziroma opravljajo vlogo mentorjev, svetovalcev. Tako se učijo veliko hitreje, kot če bi bili v skupini otrok iste starosti.
Neill opiše tipičen dan v Summerhill-u:
- zajtrk od 8.15 do 8.45,
- učne ure od 9.30 do 13.00,
- kosilo v dveh izmenah (mlajši ob 12.30, starejši ob 13.15),
- prosto popoldne,
- čaj ob 16.00,
- učne ure do 18.00,
- večerja v dveh izmenah (mlajši ob 17.30, starejši ob 18.15),
- večerne aktivnosti od 19.00 naprej.
In kaj počno otroci, ko ne obiskujejo učnih ur? V Summerhillu ni nikoli dolgčas, saj se lahko prosto družijo, kolesarijo ali se udeležujejo različnih aktivnosti, kot so npr. ustvarjanje z glino, delavnice obdelave lesa, kovin ali usnja, pletenje košar, slikanje itd. Medtem ko se mlajši fantje igrajo gangsterje, izdelujejo pištole, čolničke ali zmaje, se starejši fantje ukvarjajo z motorji, popravilom koles in z glasbo, ob lepih dnevih igrajo družabne igre ter rišejo in slikajo. Punce v glavnem slikajo, se ukvarjajo s šivanjem, tekstilom in drugimi ustvarjalnimi deli.
Slika 2: Igralnica v naravi.
Mnogi se najbrž sprašujejo, kako lahko v takem okolju (ne)poučevanja otrok odraste v zdravo, odraslo osebo. Kako lahko sploh deluje v svetu brez učenja klasičnih predmetov, kot sta npr. matematika ali glasba? Neill opisuje:
"Funkcija otroka je, da živi svoje lastno življenje in ne življenje, za katerega njegovi starši mislijo, da bi ga moral živeti, niti življenje glede na namen učitelja, ki misli, da ve, kaj je najbolje zanj. Vse to vmešavanje in usmerjanje s strani odraslih ustvarja generacijo robotov.
Otrok ne morete prisiliti, da se naučijo glasbe ali česarkoli drugega, ne da bi jih do neke mere spremenili v brezvoljne odrasle. Vkalupljate jih v osebe, ki sprejemajo status quo, kar je dobro za družbo, ki potrebuje ubogljive zaposlene, ki sedijo v groznih pisarnah, stojijo za trgovskimi pulti in mehanično lovijo vlak v službo ob 8.30. Na kratko – taka družba temelji na ramenih prestrašenega malega človeka, torej na smrt prestrašenega konformista."
V šoli se odvija veliko učenja, a klasičnega ocenjevanja s testi ni. Če gre za kak test, je ta namenjen le zabavi. Tako so vprašanja na testu lahko zabavna, recimo:
Napiši, kje se nahajajo naslednje stvari:
Madrid, včeraj, ljubezen, Velikonočni otok, demokracija, sovraštvo, moj žepni izvijač
Opiši več različnih pomenov za besede:
roka, pol, tip, kolo
Prevedi Hamletov "Biti ali ne biti" govor v Summerhillščino.
Gre za učenje skozi igro in za razvijanje ustvarjalnosti. Neill je sicer vedel, da se njegovi 12-letni učenci ne bi mogli kosati z enako starimi učenci iz drugih uveljavljenih šol v pisanju, črkovanju ali v reševanju ulomkov. A obenem je bil prepričan, da bi jih njegovi otroci v testih ustvarjalnosti dobesedno zmleli.
NEPOSREDNA DEMOKRACIJA V PRAKSI
Šola že od samega začetka vključuje mnogo inovativnih demokratičnih pristopov. Vsak teden ob sobotah se po večerji zberejo tako otroci kot zaposleni in na posebni skupščini razpravljajo o tekočih zadevah ter predlagajo oziroma glasujejo o novih zakonih, pri čemer udeležba ni obvezna. Vsak teden je predsednik skupščine nekdo drug. Pri glasovanju je vsak glas enakovreden, torej glas odraslega (učitelja) je povsem enakovreden glasu otroka (učenca).
Slika 3: Glasovanje – en od mnogih demokratičnih pristopov – v praksi.
Ob petkih popoldne zaseda tudi posebno (raz)sodišče, kjer otroci poročajo o primerih, kjer so začutili, da se jim je godila krivica, in skupaj razpravljajo o morebitnih kaznih za kršitelje. Otroci v Summerhillu so sicer svobodni v tem, da delajo, kar jih je volja, a le če s tem ne ogrožajo svobode oziroma volje drugih. Možno je sklicati tudi izredne sestanke, če se pojavi želja po nujnem ukrepanju.
Pri glasovanju je vsak glas enakovreden, torej glas odraslega (učitelja) je povsem enakovreden glasu otroka (učenca).
Šola ima tudi več komisij, v katere so vključeni otroci, in različne ombudsmane, ki na mestu razrešujejo težave oziroma delujejo kot priče v konfliktnih situacijah in o njih poročajo na tedenski skupščini. Tako se otroci naučijo samoupravljanja, Summerhill pa je najstarejša šola na svetu, ki vključuje tak pristop.
Seveda je ob tem tudi mnogo stvari, o katerih otroci ne odločajo, npr. glede novih zaposlitev in odpuščanja, požarne varnosti in varnosti na splošno, kuhanja, pospravljanja, pranja perila itd. Za vse to poskrbijo ravnatelj in zaposleni.
Bivši učenec šole Robert Gottlieb opisuje enega izmed čudovitih in inteligentnih načinov, s katerim otroci razrešujejo težave, če so prepuščeni samemu sebi:
"Johnny je bil lep, rdečelas fant, ki so ga pripeljali pred (raz)sodišče, češ da je nadlegoval svojo prijateljico. Otroci so najprej oba poslušali, nato pa so Johnnyju dodelili kazen enotedenske žepnine. A kazen očitno ni zalegla. Prijateljica ga je ponovno obtožila nadlegovanja in naslednji teden so na (raz)sodišču zopet razpravljali o primeru. Tokrat so kaznovali dekle! Okoliščine so bile iste – zakaj torej kaznovati dekle? Stvar je bila v tem, da so otroci poznali Johnnyjevo ozadje. Starši so ga pogosto kaznovali, zato je pričakoval, da bo dobil kazen vsakič, ko se je grdo obnašal. A očitno ni zmogel sprejeti, da je za njegovo slabo vedenje kaznovan nekdo drug."
Robert Gottlieb je bil eden izmed učencev, ki niso kazali nobenega zanimanja za učenje branja ali pisanja. S pomočjo šole Summerhill je začutil željo po učenju, a šele pri svojih enajstih letih. Kasneje je postal podpredsednik in vodja oddelka za pisanje velike kreativne agencije.
Slika 4: Otroci v risalnem kotičku.
USPEŠNI NEKDANJI UČENCI ŠOLE
Uspeh je Neill pojmoval kot "zmožnost osrečujočega dela in pozitivnega življenja". Kljub strahu nekaterih staršev glede prihodnosti njihovih otrok (veliko otrok, ki so jih vpisali v šolo Summerhill, je bilo v prejšnjih šolah problematičnih) je velika večina otrok s Summerhilla dobila osrečujoče delo.
Poleg prej omenjenega Roberta Gottlieba je imela šola kopico učencev, ki niso kazali zanimanja za učenje, a so bili kasneje pri svojem delu vseeno uspešni. Tako se je v šoli kalilo veliko uspešnih inženirjev, profesorjev, zdravnikov, umetnikov, kuharjev, glasbenikov, oblikovalcev, igralcev, znanstvenikov, matematikov …
Tom je bil eden izmed otrok v Summerhillu, ki ni od 5. pa vse do svojega 17. leta obiskal niti ene učne ure. Kljub temu se je sam naučil brati pri 9. letih starosti, poleg tega se je sam naučil tudi osnov matematike. Kasneje je dobil službo kot kamerman v filmskem studiu.
Jack je iz šole odšel pri svojih sedemnajstih, brati pa ni znal. Kasneje se je sam naučil brati in kljub temu, da najbrž nikoli ni prebral nobenega romana, je govoril popolnoma slovnično pravilno angleščino. Postal je strokovnjak za izdelavo kovinskih orodij, kar se tiče branja, pa sta ga zanimala predvsem strokovna literatura na področju tehnike in psihologija.
Diane ni kazala pretiranega zanimanja za učenje in je pri šestnajstih letih odšla iz šole slabo izobražena. A vseeno je našla delo v gostinstvu, kjer je lahko razvila svoje kuharske veščine do popolnosti in v Londonu predstavila nov stil kuhanja.
Larry je prišel v Summerhill z dvanajstimi leti in univerzitetne preizkuse opravil pri šestnajstih letih. Nato je opravljal različne vrste poklicev – odšel je na Tahiti, kjer je gojil sadje, na Novi Zelandiji je vozil taksi, v Avstraliji pa je delal pri razrezu lesa v žagi in se vpisal na tamkajšnjo univerzo Brisbane. Nazadnje se je kot zdravnik zaposlil v Angliji.
Neill se spominja tudi Jacka, ki je postal uspešen inženir. V knjigi opiše Jackov pogovor s svojim direktorjem:
"'Ti si tisti fant s Summerhilla.', je rekel direktor.
'Zanima me, kaj si misliš o tem izobraževanju zdaj, ko se mešaš s fanti iz uveljavljenih šol. Če bi moral še enkrat izbrati, bi šel na Eton ali Summerhill?'
'Oh, Summerhill, seveda,' je odgovoril Jack.
'Ampak kaj ponuja, kar druge šole ne?'
Jack se popraska po glavi. 'Hm, ne vem.' reče počasi; 'Mislim, da ti da občutek popolne samozavesti.'
'Ja,' je rekel direktor, 'opazil sem to, ko si vstopil v sobo.'
'O, bog.' se je zasmejal Jack. 'Se opravičujem, če sem vam dal tak vtis.'
'Všeč mi je bilo.' je dejal direktor. 'Večina fantov, ko jih pokličem v pisarno, nekaj menca in delujejo zelo nesproščeno. Ti si vstopil kot meni enak.'"
Slika 5: Otroci v elementu igre.
DELO S PROBLEMATIČNIMI OTROKI
Neill pa uspehov ni beležil le pri običajnih otrocih. Že zgodaj, v 20. letih prejšnjega stoletja, je namreč v Evropi prišlo do novega psihoanalitičnega gibanja in Neill se je sprva ukvarjal le s problematičnimi otroci. Pri svojem delu se je začel posluževati psihoanalize, a je dokaj kmalu ugotovil, da le-ta ni rešitev:
"Ko sem prišel nazaj v Anglijo, v hišo z imenom Summerhill v Lyme Regis-u, sem imel le 5 učencev. V treh letih se je število povzpelo na 27. Večina teh otrok je bila problematičnih, k nam so jih v obupu poslali starši in šole. Šlo je za tatove, uničevalce, nadlegovalce obeh spolov. 'Ozdravil' sem jih s psihoanalizo, vsaj tako sem mislil, dokler nisem ugotovil, da so bili ozdravljeni tudi tisti, ki niso hoteli obiskovati mojih ur psihoanalize. Moral sem skleniti, da je bil ključen dejavnik svoboda in ne psihoanaliza."
Če je prišlo do kraje na šoli, mladega tatu ni kaznoval, temveč ga je celo nagradil, in kraje so sčasoma prenehale. Ko je strah pred avtoriteto izginil in ni bilo nobenih kazni, temveč le razumevanje in ljubezen, ni bilo več motivacije za nasilje, laži ali tatvine.
Neill se je zgledoval po Homerju Laneu, ki je delal s prestopniki v svoji koloniji, imenovani Little Commonwealth. Lane je s svojim vsesplošnim sprejemanjem, ljubeznijo in razumevanjem beležil odlične uspehe. Bil je mnenja, da je dobro vedno biti »na strani otroka«. Ko je do njega prišel jezen fant z željo, da bi rad razbil vse skodelice in krožnike, mu je Lane izročil železno palico in mu dejal, naj kar nadaljuje. Fant je začel razbijati stvari, potem pa drugi dan do njega prišel z željo, da bi rad delal in zaslužil denar, da bo lahko odplačal vse, kar je prejšnji dan razbil. Prvič je bil namreč s strani avtoritete spodbujen, da ne zatre svoje želje po izražanju moči in se na tak način znebi jeze, kar je imelo očitno zelo pozitiven čustven vpliv nanj. Lane je na podoben način "ozdravil" vse otroke, ki so se iz prestopnikov spremenili v umirjene, družabne in nežne otroke. Neill je bil prepričan, da bi večina teh otrok brez izkušnje v Little Commonwealthu pristala v zaporu.
Od tod je Neill črpal ideje za Summerhill, kjer je sam s problematičnimi otroci prišel do podobnih uspehov. Če je prišlo do kraje na šoli, mladega tatu ni kaznoval, temveč ga je celo nagradil, in kraje so sčasoma prenehale. Ko je strah pred avtoriteto izginil in ni bilo nobenih kazni, temveč le razumevanje in ljubezen, ni bilo več motivacije za nasilje, laži ali tatvine. Kljub temu pa je Neill prišel do izkušenj, da še tako dobro okolje ne zmore popraviti vseh grehov, če otrok pride v šolo prestar in je bil v mladosti s strani staršev deležen sovražnosti in ustrahovanja. Tako je obžaloval le, da mnogo problematičnih otrok v njegovo šolo ni prišlo že pred 7. letom starosti, saj bi tako drugim otrokom ter sebi prihranil veliko nepotrebnih težav.
Neill je umrl leta 1973 v starosti 89 let, vodenje šole pa je prevzela njegova žena Ena, ki je šolo vodila do leta 1985. Od takrat naprej šolo vodi Neillova hčerka Zoë Neill Readhead, ki je tudi sama odraščala v Summerhillu.
PERMISIVNA ALI REPRESIVNA VZGOJA?
Summerhill ponuja vpogled v izobraževanje, ki bi bilo lahko na voljo vsakemu otroku, če bi starši in učitelji izkazali interes zanj, politika pa bi bila odprta za drugačne pristope.
Zadnje čase se veliko govori o tem, da so otroci deležni permisivne vzgoje in jih starši in učitelji na ta način "razvajajo", a izkušnje Summerhilla govorijo drugače. Morda pa je v resnici problem premalo permisivna vzgoja, še posebej glede na to, da tako v šolskem kot v domačem okolju otroke vse bolj omejujemo (bivanje in učenje v zaprtih prostorih, robotski urniki in pomnjenje velikih količin nepotrebnih podatkov, premalo dvosmerne komunikacije med učiteljem in učenci, zatiranje ustvarjalnosti, drugačnosti in kritičnosti, prepoved igranja v času šole, prilagojene "igralne" površine z umetnimi podlagami, omejena in zaradi varnosti zaklenjena igrišča, prepoved igranja zunaj zaradi nevarnosti prometa, kriminala in drog, terorizma itd.).
Ob vsem tem se je potrebno vprašati tudi, kako bo na otroke vplivala kriza koronavirusa (socialno distanciranje, obvezno nošenje mask, razkuževanje, samotestiranje, učenje na daljavo itd.) – bo takšna vzgoja privedla do novih težav, ki jih bomo reševali z dodatno tehnologijo in še hujšo represijo? Se bodo otroci v prihodnosti počutili varno in svobodno le še v udobju svoje sobe, kjer se bodo večino svojega časa predajali virtualni resničnosti?
ZAKLJUČEK
Ob vse bolj restriktivnih ukrepih v slovenskih šolah se tudi pri nas vse več staršev (in učiteljev) zanima za alternativno šolanje in šolanje otrok na domu. To pa prinaša nove težave, saj mnogi starši nimajo dovolj časa in/ali ne premorejo dovolj energije, da bi se cel dan ukvarjali z otroci. Obenem si otroci želijo druženja in igre z vrstniki. Zato je pomembno, da se starši med seboj povezujejo in skupaj z učitelji tvorijo skupine, civilne iniciative in alternativne šole. Nekatere iniciative so na tem področju že nastale, mnoge v prihodnje še bodo.
Summerhill ponuja vpogled v izobraževanje, ki bi bilo lahko na voljo vsakemu otroku, če bi starši in učitelji izkazali interes zanj, politika pa bi bila odprta za drugačne pristope. Obenem nam Summerhill ponuja veliko več kot samo analizo takšnega izobraževalnega pristopa – zastavlja nam temeljna vprašanja o demokraciji na splošno in nas vabi, da o njih temeljito razmislimo. Sta represija in kaznovanje res ključ do boljšega vedenja otrok, ali – če hočete – državljanov? Je politika, ki vsak dan bolj izgublja zaupanje javnosti, res tista, ki lahko v prihodnosti vodi in preudarno upravlja z našo državo, našimi življenji, našim okoljem? Ali zmore preobrat v miselnosti in skrb za ljudi in naravo postavi pred kapital?
V imenu "varnosti" izgubljamo stik z naravo in sočlovekom. Čas je, da ponovno vzpostavimo povezave, ki smo jih z zaostrovanjem različnih kriz izgubili. Predvsem pa otrokom dovolimo biti otroci. V Summerhillu so se tega zavedali že pred stotimi leti …
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!