Zgodba o blatnem jezeru je del knjige Človek: navodila za uporabo avtorja Nare Petroviča. Danes je še bolj aktualna, kot je bila ob svojem nastanku pred dobrimi desetimi leti – tudi v Sloveniji je namreč prišlo do nevzdržne situacije, ko ne vemo več, kam z rastočimi gorami odpadkov in bolniki na onkologiji, grozi pa nam tudi, da se zadušimo v lastnem blatu iz čistilnih naprav. Zgodba o blatnem jezeru na zabaven način opiše, kako nas je reševanje težav, ki smo jih povzročili s tehnologijo, z novo in novo tehnologijo pripeljalo v nezavidljivo situacijo, razkriva pa tudi mit o napredku, ki temelji na zavajajočih statistikah in služi kot opravičilo za pospešeno uničevanje okolja. "In bilo je fantastično!" so vzkliknili tik pred zdrsom v prepad…
Avtor: Nara Petrovič
Nekoč, pred tisoči let, smo bosonogi stopili v vodo do gležnjev ter uživali v njenem žuborenju, hladu in svežini. In bilo je dobro! Ko smo tako stali že nekaj stoletij in se je pod nami nabralo že precej blata, smo ugotovili, da od stanja, mraza, pijavk in bakterij nekateri člani naše vrste obolevajo in celo umirajo. Staknili smo glave in poiskali preprosto praktično rešitev – obuli smo nepremočljive škornje.
Spet je bilo dobro. Noge so bile na suhem in bili smo zdravi. Toda stopala se v nepredušni obutvi niso počutila najbolje. Začela so smrdeti. To je pregnalo sosede daleč stran. Vsak v svojem zalivčku smo trpeli v smradu lastnih nog in srbečici zaradi glivic. Ko je to postalo neznosno, smo si izmislili parfume, pudre, deodorante, prezračevalne mehanizme, nove materiale …
In bilo je dobro! Smrad je izginil in nastopila je nova era sreče. Žal pa je od parfumov in pudrov koža postala luskava, novi materiali so povzročali alergije, zračenje je spodbudilo revmo. Povrhu vsega se je od stanja na istem mestu blato vse bolj ugrezalo, zato smo potrebovali boljše, globlje škornje s patenti za zategovanje zgornjega roba, sicer je voda pljuskala vanje. Vse to nam je prineslo naslednjo stopnjo blaginje …
In bilo je dobro! Dokler nismo opazili, da nekateri patenti stiskajo žile in povzročajo pokanje kapilar, drugi škodijo sklepom, tretji ščipajo mišice … Takrat smo izumili hlačne škornje, v katerih smo lahko brez teh težav ostali suhi do pasu, nekateri pa so zaradi napovedi hitrega pogrezanja v prihodnjih desetletjih prisegali na enodelne kombinezone do vratu. In bilo je dobro!
Čez dobro desetletje se je izkazalo, da se napredni misleci niso zmotili v ocenah. Takrat so mnogi že nosili prave potapljaške obleke z najnovejšo opremo, ki je zajemala vse rešitve težav, povezanih z nošenjem takih oblek (okvare dihal, hromljenje sklepov, krnenje sluha, bledenje polti), kot tudi vse rešitve težav, ki so jih povzročale slednje rešitve (nevroza, skleroza, shizofrenija) … in celo rešitve iz tega izvirajočih problemov … ter zdravila za vse znane stranske učinke. Skratka – proizvajalci so pomislili na vse, kar se vam utegne zgoditi med stanjem na mestu v blatnem jezeru in postopnim potapljanjem v motno brozgo. Celo posebne svetilke in očala za infrardečo svetlobo so bila vgrajena v čelado – za boljši pregled nad rjavim dnom tudi do globine petintridesetih metrov.
Bilo je odlično! Iz leta v leto je jezero postajalo vse bolj motno in zastrupljeno, saj smo proizvodne obrate za zaščitne obleke postavili na njegovem bregu. Potem smo zgradili nove tovarne, da bi proizvedli sredstva proti boleznim, ki so jih povzročali strupi v reki, ter spet druge tovarne, da bi proizvedli filtre za čiščenje vode. Nesnago iz filtrov smo odvažali na odpade v hribe, kjer so na soncu nastajale nove strupene snovi, te pa so potočki in rečice prinašali nazaj v naše blatno jezero. Zato smo naredili betonske bunkerje, iz katerih strupi niso mogli iztekati, ker pa je pri razkrajanju nastajalo obilo plinov, smo jih zajezili in z uporabo radioaktivnih materialov nevtralizirali in pretvorili nazaj v trdno snov.
Nekajkrat so nam radioaktivne snovi ušle, zato smo nove modele oblek za stanje v blatu oskrbeli z zaščito proti sevanju in začeli jesti posebne tablete. Vsa dodatna oprema nam je poleg tega omogočala, da smo stali celo na globini petdesetih metrov, po zaslonu, vgrajenem v čelado, smo imeli možnost vizualne komunikacije ne le z bližnjimi sosedi, temveč celo s tistimi na drugi strani jezera. V konferenco se je lahko hkrati vključilo tudi deset in več sogovornikov. Vsi smo bili vzhičeni nad napredkom človeštva.
Bilo je čudovito! Žal najbližjih sosedov nismo utegnili dobro spoznati, ker so še mladi umrli zaradi elektromagnetnega sevanja zaslonov in anten v prejšnjem modelu čelad, toda obljubljeno nam je bilo, da bo kmalu naprednejša tehnologija nadomestila staro in s tem bodo te težave odpravljene. Nova tehnologija bo veliko prijaznejša za okolje in uporabnika. Z njo se boste lahko veselo pogrezali v blato celo do globine dvesto metrov in brez novih zdravstvenih tveganj komunicirali z več kot petdesetimi prijatelji hkrati. Poleg tega boste v paketu dobili tudi zavitke ekstrakta zdravilnega blata, imenovanega »Glin«, iz neokrnjenega zaliva na skrajnem severu, s katerim boste lahko odpravili vse težave s kožo, sklepi in sluznico, ki nastajajo ob stiku s kontaminiranim blatom. Na zavitkih piše: »Klin se z Glinom izbija!«
To je čudežno zdravilo proti najnovejšim oblikam raka, za katere domnevajo, da so se razvile pred ukinitvijo materialov za predpredzadnji model oblek, pa tudi nekaterim drugim boleznim presnove, ožilja in kosti. Živeli boste dlje, bolj udobno in zdravo tudi na velikih globinah in v najbolj umazanem blatu … Fantastično bo! Nasmiha se nam bleščeča prihodnost v supermodernih lupinah na dnu našega gnijočega jezera!
Vse samo zato, ker nas je malo zeblo v noge in so nam pijavke spile nekaj kapelj krvi! Povrhu tega pa to pravzaprav niti ni bil problem! Problem je bil v tem, da smo – ne vem, zakaj – mislili, da moramo vztrajati v vodi. Namesto, da bi se preprosto obrnili in stopili na suho ter s tem rešili vse težave, smo se začeli zapletati in zapletati in zapletati …
Danes izpod gromozanskega vozla niti približno ne vidimo več, kako se je vse skupaj začelo. Razvitost človeka povezujemo z razvitostjo tehnologije, zato mislimo, da v davnih časih, preden smo stopili v vodo, nikakor nismo mogli biti pametnejši kot danes. Ker nismo imeli stolpnic, letal in računalnikov, smo gotovo bili primitivni, ne?
V današnji različici pravljice o cesarjevih novih oblačilih otrok ne bi vzkliknil: »Ampak cesar je nag!«, temveč: »Ampak obleka je prazna!«
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!