O Heleni Norberg-Hodge in njenem življenju v odročni regiji v indijskem delu Himalaje, poimenovani Ladak oziroma Mali Tibet, smo pisali že pred časom. Dobitnica številnih priznanj je o svoji izkušnji v Ladaku, ki ji je popolnoma spremenila življenje in jo usmerila na pot okoljevarstva, napisala knjigo in posnela tudi film.
Sledeče besedilo je uvod v knjigo Ancient Futures, ki je bila prevedena že v 40 jezikov (žal ne v slovenskega), na tej povezavi pa si lahko ogledate film Ancient Futures v angleškem jeziku.
"Zakaj svet kar naprej niha med takšno in drugačno vrsto krize? Je bilo že od nekdaj tako? So bile stvari v preteklosti slabše ali boljše?
Izkušnje, ki sem jih pridobila v 16 letih v Ladaku, starodavni kulturi na tibetanski planoti, so dramatično spremenile moj odgovor na zgornja vprašanja. Na svojo industrijsko kulturo (Helena je rojena na Švedskem, op.pr.) sem pričela gledati z drugimi očmi.
“Dobila sem redko priložnost, da naš socioekonomski sistem primerjam z zelo drugačnim vzorcem obstoja - vzorcem, ki temelji na koevoluciji med ljudmi in zemljo.”
Pred mojim bivanjem v Ladaku sem mislila, da je smer "napredka" družbe neizogibna, z drugimi besedami, da to sploh ni stvar debate. Posledično sem brez besed sprejela novo cesto, umeščeno tja, kjer je bil prej park, novo moderno banko na mestu, kjer je nekoč stala dvesto let stara cerkev, supermarket, ki je zamenjal malo trgovinico na vogalu, in občutek, da je življenje iz leta v leto težje in hitrejše. Zdaj temu ni več tako. Izkušnja v Ladaku me je prepričala, da imamo za prihodnost na voljo več možnosti, in mi dala neverjetno moč in upanje.
V Ladaku sem imela priložnost spoznati drugačen, bolj uravnotežen način življenja, obenem pa sem na svojo lastno kulturo lahko pogledala "od zunaj". Družba v Ladaku je bila osnovana na popolnoma drugačnih načelih, videla pa sem tudi, kako je nanjo vplivala moderna kultura. Ko sem prispela tja kot ena izmed prvih tujcev po večih desetletjih, je bil Ladak še popolnoma izoliran od vpliva zahodne kulture. A to se je hitro spremenilo. Trčenje dveh kultur je bilo resnično dramatično in nam nudi jasne primerjave. Naučila sem se nekaj o psihologiji, vrednotah in družbenih ter tehnoloških strukturah, ki podpirajo našo industrijsko družbo, pa tudi o tistih, ki podpirajo starodavno kulturo, ki zna še vedno živeti z naravo. Dobila sem redko priložnost, da naš socioekonomski sistem primerjam z zelo drugačnim vzorcem obstoja - vzorcem, ki temelji na koevoluciji med ljudmi in zemljo.
“Nekaj intelektualnih popotovanj, kot je bilo npr. branje Aldousa Huxleya ali Ericha Fromma, mi je odprlo nekaj vrat, a v svojem bistvu sem bila še vedno produkt industrijske kulture in pristranskega izobraževanja, ki se ga vsaka kultura poslužuje z namenom, da se ohrani. Moje vrednote, moje razumevanje zgodovine, moji miselni vzorci so vsi odsevali pogled na svet, ki ga ima homo industrialis.”
Skozi izkušnjo v Ladaku sem se zavedla, da je moja pasivnost ob uničevalnih spremembah vsaj delno posledica dejstva, da sem kulturo pomešala z naravo. Nisem se zavedala, da je veliko negativnih trendov, ki sem jih opažala, direkten rezultat moje industrijske kulture, in ne rezultat neke naravne evolucijske sile izven naše kontrole. Prav tako sem brez globokega razmisleka sklepala, da so ljudje v svojem bistvu sebični, da je narava tekmovanje in stalen boj za preživetje, in da so družbe, ki temeljijo na sodelovanju, le utopične sanje.
Nič čudnega, da sem mislila tako, kot sem. Res je, da sem živela v veliko državah, a to so bile vse industrijske kulture. Veliko sem potovala tudi po manj "razvitih" delih sveta, a ne zadosti, da bi dobila globlji vpogled. Nekaj intelektualnih popotovanj, kot je bilo npr. branje Aldousa Huxleya ali Ericha Fromma, mi je odprlo nekaj vrat, a v svojem bistvu sem bila še vedno produkt industrijske kulture in pristranskega izobraževanja, ki se ga vsaka kultura poslužuje z namenom, da se ohrani. Moje vrednote, moje razumevanje zgodovine, moji miselni vzorci so vsi odsevali pogled na svet, ki ga ima homo industrialis.
Popularni zahodni misleci, od Adama Smitha do Freuda in današnjih akademikov, enačijo cel svet z nečim, kar je v resnici zahodna oziroma industrijska izkušnja. Eksplicitno in implicitno privzemajo, da so lastnosti, ki jih opisujejo, manifestacija človeške narave in ne produkt industrijske kulture. Ta nagnjenost k posploševanju postaja skorajda univerzalna, ko se zahodna kultura širi in pričenja vplivati na praktično cel svet.
Vsaka družba je nagnjena k temu, da sebe postavlja v center vesolja in na druge družbe gleda skozi svoja, obarvana očala. Zahodno družbo od drugih ločuje dejstvo, da se je tako zelo razširila in postala tako zelo močna, da izgublja perspektivo na samo sebe: ni več "drugih", s katerimi bi se lahko primerjala. Sklepamo, da so vsi ali taki kot mi ali pa si želijo biti taki.
“Širjenje industrijske monokulture je tragedija velikih razsežnosti. Vsakič, ko neka kultura izgine, z njo izginejo stoletja akumulacije znanj, in ko se raznolike etnične skupine prično počutiti ogrožene, skoraj neizogibno sledijo konflikti in razpad družbenih struktur.”
Večina zahodnjakov verjame, da so bile predindustrijske družbe nevedne, bolne in zgarane, in revščina, ki jo danes vidimo v državah v razvoju, to tezo na prvi pogled potrjuje. A dejstvo je, da je veliko, če ne kar vsi današnji problemi "Tretjega sveta", v veliki meri posledica kolonializma in zgrešenega razvojnega modela.
V zadnjih nekaj desetletjih so izginile raznolike kulture vse od Aljaske do Avstralije, in zamenjala jih je industrijska monokultura. Današnji zavojevalci so "razvoj", oglaševanje, mediji in turizem. Po celem svetu ljudje gledajo iste ameriške serije in nosijo enaka oblačila. Letos sem bila priča odprtju skoraj identičnih trgovin z igračami v Ladaku in odmaknjeni gorski vasici v Španiji. Obe prodajata svetlolase in modrooke Barbike in Rambote z brzostrelkami.
Širjenje industrijske monokulture je tragedija velikih razsežnosti. Vsakič, ko neka kultura izgine, z njo izginejo stoletja akumulacije znanj, in ko se raznolike etnične skupine prično počutiti ogrožene, skoraj neizogibno sledijo konflikti in razpad družbenih struktur.
Zahodni način življenja postaja vedno bolj sprejet, ljudje ga vidijo kot edino možno pot. In ko ljudje po celem svetu postajajo bolj tekmovalni, pohlepni in egoistični, se te lastnosti pripisujejo človeški naravi. Kljub vztrajnim glasovom, ki govorijo drugače, zahodna kultura že dolgo predpostavlja, da smo po naravi agresivni, ujeti v stalno bitko za preživetje. Vpliv, ki ga ima takšen pogled na svet na strukturiranje naše družbe, je odločilnega pomena. Naše predpostavke o človeški naravi, z drugimi besedami, ali verjamemo v vgrajeno dobroto ali zlobo, so temelj naših političnih ideologij in na ta način pomagajo oblikovati institucije, ki nam vladajo.
“V svojem temelju je svet doživel le eno obliko razvojnega modela, ki temelji na eni vrsti znanosti in eni vrsti tehnologije.”
S tem ko prirojene človeške napake krivimo za naše probleme, ignoriramo vpliv, ki ga imamo mi sami pri strukturnih spremembah, ki jih poimenujemo "razvoj" oziroma "napredek". Na tehnološki razvoj gledamo kot na del kontinuuma evolucijskih sprememb. Na isti način, kot smo se razvijali skozi tisočletja, naj bi ljudje tudi izumili atomsko bombo in biotehnologijo. Ne razlikujemo med evolucijo in spremembami, ki jih je povzročila industrijska revolucija, in pozabljamo, da je medtem, ko je bila Evropa pod vplivom industrializacije, velik del sveta še naprej živel po drugačnih načelih in z drugačnimi vrednotami. V osnovi trdimo, da smo zahodnjaki bolj razviti od tradicionalnih ljudstev.
Tehnološke spremembe obravnavamo kot nekaj naravnega in verjamemo, da kamor gredo znanstvene iznajdbe, tja moramo tudi mi. Ne trdim, da človeška narava nima tudi temne plati in da proces razvoja ni prinesel nič dobrega, a Ladak mi je pokazal, da ta proces sproži pohlep, tekmovalnost in nasilje, obenem pa močno poveča potencial za uničenje. Nikoli v zgodovini ni bilo možno tako zelo vplivati na podnebje, zastrupljati oceanov, izsekavati gozdov, iztrebljati živalskih vrst in kultur, kot to počnemo danes. Obsežnost in hitrost naše uničevalne moči ni bila še nikoli tako velika. Naša situacija je edinstvena in čas ni na naši strani.
Tako obsežno uničenje okolja kot inflacija in brezposelnost so posledice tehnoekonomske dinamike, ki ima zelo malo skupnega tako z "levo" kot "desno" politiko. V svojem temelju je svet doživel le eno obliko razvojnega modela, ki temelji na eni vrsti znanosti in eni vrsti tehnologije. Posledična specializacija in centralizacija sta pripeljali do dramatične spremembe v načinu življenja, ki zasenči vse razlike med kapitalizmom in komunizmom.
“Na lastne oči sem videla, kako je napredek ljudi ločil od zemlje, en od drugega in na koncu koncev tudi od samih sebe. Videla sem, kako so srečni ljudje postali nezadovoljni, ko so pričeli živeti po naših normah.”
V Ladaku sem spoznala družbo, v kateri ni bilo ne odpadkov ne onesnaženja, družbo, v kateri praktično niso poznali kriminala, družbo z močnimi in zdravimi skupnostmi, kjer se najstnik ne sramuje biti nežen in čustven do svoje mame ali stare mame. Ko se ta družba pričenja spreminjati pod vplivom modernizacije, smo dobili lekcijo, pomembno ne le za ljudi v Ladaku, temveč tudi širše.
Morda se zdi absurdno, da ima "primitivna" kultura na tibetanski planoti lekcijo za našo industrijsko kulturo. Vendar potrebujemo osnovo, na podlagi katere bomo bolje razumeli našo kompleksno kulturo. Na lastne oči sem videla, kako je napredek ljudi ločil od zemlje, en od drugega in na koncu koncev tudi od samih sebe. Videla sem, kako so srečni ljudje postali nezadovoljni, ko so pričeli živeti po naših normah. Posledično sem morala skleniti, da kultura pri oblikovanju posameznika igra precej večjo vlogo, kot sem mislila prej.
Trenutno nam vedno bolj ozek pogled na stvari preprečuje, da bi videli izvor naših problemov: zaradi dreves ne zmoremo videti gozda. Zahodna kultura se zanaša na strokovnjake, katerih fokus je vedno bolj ozek in kratkoročen na račun širše, dolgoročne perspektive. Sile ekonomije svet hitro silijo k vedno večji specializaciji in centralizaciji in k načinu življenja, ki je vedno bolj potraten, kar se tiče energije in kapitala.
Nujno je, da se usmerimo k trajnostnemu ravnovesju - ravnovesju med urbanim in ruralnim, moškim in ženskim, kulturo in naravo. Ladak nam lahko pomaga pokazati pravo pot s tem, da nam nudi globlji uvid v medsebojno povezane sile, ki oblikujejo našo družbo. Ta širša perspektiva je po mojem mnenju bistven korak k spoznavanju, kako ozdraviti nas same in naš planet."
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!