Tokrat objavljamo zgodbo s terena, ki govori o klavrnem življenju migrantov in o mukotrpnih razmerah, ki so jim priča, ko se preko Bosne in Hercegovine prebijajo na Zahod. Avtorica članka za migrante zbira nujne potrebščine, kot so spalne vreče, moški čevlji ali jakne, vaš prispevek pa lahko nakažete tudi na spodaj navedeni TRR.
V primeru problematike migrantov v družbi (podobno kot pri številnih drugih temah) prihaja do razdora javnosti na tiste, ki zagovarjajo sprejem migrantov, in tiste, ki imajo glede sprejema pomisleke oziroma celo močna negativna čustva. Vendar bistveno vprašanje v resnici ni, ali sprejeti migrante ali ne, temveč kaj v toliko državah povzroča tako nevzdržno situacijo, da so ljudje primorani zapustiti svojo domovino in svoje bližnje ter oditi na negotovo, pogosto celo življenjsko nevarno pot. Kaj bi se vam moralo zgoditi, da bi naredili kaj takega? Smo mi res na varnem ali bomo morda enkrat tudi sami v takšni situaciji? Menimo, da je skrajni čas za resen razmislek o ekonomskem sistemu, ki povzroča tako hude stiske in negotovost.
Avtorica: Miša Gams
V Tuzlo sem prispela na začetku septembra. Takoj, ko sem stopila iz avtobusa, s katerim sem se pripeljala iz Sarajeva, sem jih zagledala. Moške v dvajsetih in tridesetih letih življenja, na vrhuncu svoje življenjske energije, kako ponižno slonijo ob zidu postaje na tankem kartonu ali stiroporu in čakajo, da si povrnejo moči za pot, ki jih bo peljala v boljše življenje. Nekateri so postajali okrog bližnjega lokala in potrpežljivo čakali na prostovoljce, ki jim vsako popoldne oskrbijo rane in pripeljejo kosilo - rižoto in kose piščančjega mesa – za marsikoga med njimi edini obrok, s katerim si lahko napolni baterije. Če ne bi bilo v Tuzli skrbnih gospodinj, ki se vsak dan organizirajo in pripravijo hrano za cca. 40 ljudi, bi se ti popotniki poleg kronične utrujenosti soočali z lakoto in bi dlje obtičali v mestu, ki ne premore azilnega centra niti nima primernih nastanitvenih možnosti za migrante, ki ponavadi pridejo iz Srbije, od koder prehodijo več sto kilometrov dolgo pot v treh dneh brez hrane in počitka. Večina jih prihaja iz Pakistana, kjer vlada izredno slaba ekonomska situacija in strah pred talibani, peščica jih pride iz Maroka, Alžirije, Sudana, Sirije, Eritreje, Somalije in Bangladeša. Ker prihajajo iz socialnega dna, si ponavadi ne morejo privoščiti potovanja z avtobusi in vlaki, ko pridejo v Bosno pa jih čaka še ena nepredstavljiva ovira – prečkanje meje s Hrvaško, kjer jih policija dostikrat na izredno nasilen način pošlje nazaj na “predpražnik” Evrope, kjer se vrtijo v začaranem krogu iskanja možnosti, ki se dostikrat izrodijo v okušanje vseh devet krogov Dantejevega pekla. Preboj v Evropsko unijo uspe le najbolj fizično sposobnim, psihično stabilnim, drznim in iznajdljivim, ki morajo imeti tudi malo sreče, da se ob pravem času znajdejo na pravem mestu. Marsikdo med njimi mi je zaupal, da jim brez vere v Alaha ne bi uspelo in da so na poti po Balkanu največ pomoči deležni prav s strani prijaznih muslimanov, ki svojo vero udejanjajo v praksi.
Beg pred talibani
Rashid, prijazni Pakistanec, ki se mi je približal med deljenjem hrane, mi je zaupal, da je bil zaposlen kot gradbinec v Nato bazi v Afganistanu. Ker so mu talibani grozili, da mu bodo zaradi njegovega dela z Američani pobili celotno družino, ni videl druge rešitve, kot da pobegne v Evropo. Pot ga je iz Pakistana preko Irana vodila v Turčijo in Grčijo, kjer je štiri mesece opravljal sezonska dela za 23 evrov na dan, nekaj zaslužka je namreč moral odtegniti za posrednika, ki mu je našel delo pri kmetu. Veliko delodajalcev v Grčiji izkorišča migrante kot poceni delovno silo, saj s seboj ponavadi ne nosijo dokumentov in so zato pripravljeni sprejeti marsikatero delo na črno, da sploh pridejo do sredstev, ki jih potrebujejo za dolgo potovanje. V Grčiji je plačal 1200 evrov tihotapcu, ki ga je skupaj s prijatelji vodil preko Srbije do bosanske meje, tam pa jih je zasačila policija BiH, ki jim je ukazala naj jim izročijo ves denar, ki ga imajo, da jih bodo spustili na bosansko ozemlje. Izročili so še zadnji denar, ki so ga imeli ter svoje telefone, vendar naj bi jih pripadniki policije vseeno pretepli, enemu izmed njih pa celo izbili zob, in jih poslali nazaj na srbsko ozemlje. Za “pomoč” pri prečkanju meje, od koder je še en dan hoje do Tuzle, se ponavadi cene gibljejo med 150 in 250 evri, vse je odvisno od tega na kak način in kako hitro želite priti do cilja. Ker je bila njegova skupina praktično brez denarja, je v mesto prispela po treh dneh hoje, pretepena, izropana in lačna. Pokazali so mi svoje poškodbe na nogah in obrazu, ki jih je medicinska sekcija tuzlanske civilne iniciative na čelu s protovoljcem Danijelom oskrbela z vso potrebno pazljivostjo in milino. Čeprav jim pri zdravilih in sanitetnem materialu pomagajo domačini in lokalni zdravniki, jim nekaterih zdravil (zlasti antibiotikov) in vitaminov kronično primanjkuje. “Don’t go to Bihač tomorrow, take a rest,” se je zaslišalo iz ust srčne prostovoljke, ki je povijala nogo mlademu Pakistancu, ki je zaradi hladne reke in prehojenega gozda na nogah utrpel številne poškodbe, zaradi katerih bo pot v Bihač moral odložiti za nekaj dni. Le nekaj ur kasneje je v Tuzlo prispel osemletni Pakistanec, ki so ga nezavestnega našli na avtobusni postaji – zaradi kronične izčrpanosti mu je skoraj odpovedalo srce – s svojci je hodil po gozdu brez prestanka, dokler ni prispel do Tuzle, kjer so ga z rešilcem odpeljali direktno na urgenco. “Tovrstnih tragičnih zgodb je v Tuzli veliko”, pravi Senad, prostovoljec, ki se s problematiko migrantov v Tuzli neposredno sooča že leto in pol, odkar beležijo povečan pretok migracij preko tega dela Bosne. “Razumeti moramo, da je Tuzla le prehodna postojanka, v kateri se migranti zaustavijo dva ali tri dni, da si uredijo migrantsko izkaznico in da si naberejo moči za prečkanje meje s Hrvaško.” Prav zato bi najbolj potrebovali spalne vreče, odeje, zimske jakne in pohodne čevlje. V skupini, ki vsak dan preživi noč na avtobusni postaji, je zaslediti veliko ljudi brez kakršne koli obutve, ostali pa imajo na nogah poletne sandale ali preluknjane superge, ki niso primerne za dolge ekspedicije.
Štirikrat bil v Sloveniji brez možnosti za pridobitev azila
Pakistanec Hamza je v času mojega bivanja v Tuzli praznoval svoj 23. rojstni dan. Noč je preživel v tanki jakni in v strahu, da mu bo kdo ukradel mobitel, ki je še edini stik, ki ga ima z družino in preostalim svetom. Mejo je poskušal prečkati desetkrat, vsakič na drugem delu Bosne – štirikrat mu je uspelo vstopiti na slovensko ozemlje s prošnjo po mednarodni zaščiti in azilu, a ga policija v nobenem primeru ni uslišala. Enkrat je zaradi izčrpanosti preživel deset dni v ljubljanski bolnišnici in to je tudi edini prostor, ki mu ga je znotraj Evropske unije uspelo videti. “Ne znam opisati kako se človek, ki je tolikokrat v življenju zavrnjen in poražen, počuti,” je resignirano dejal in kljub mladostni energiji vzbudil videz starca, ki je v življenju doživel že marsikaj hudega. “Enostavno ne najdem več moči, da nadaljujem, a tu na ulici ni zame nobenega življenja, samo propadanje in muke,” je žalostno pripomnil. Pokazal mi je človeka, ki naj bi neuspešno prečkal mejo kar v 75 poizkusih, vsakič znova ga je hrvaška policija pretepla in ga poslala nazaj v Bosno.
“O življenju migranta ne moreš nič vedeti, če nisi sam migrant,” mi je zaupal Samad, postavni Maročan, ki je še pred letom dni v Casablanci opravljal delo natakarja, manekena in trenerja fitnesa. Pred dnevi so mu neznanci med spanjem na avtobusni postaji ukradli mobitel in 250 evrov. V Bosno je prišel iz Turčije, Grčije in Črne Gore ter v petih mesecih, odkar biva tukaj, poizkušal petkrat prečkati mejo. V Sarajevu ga je skupina migrantov na cesti zabodla, ker jim ni hotel izročiti mobitela. Nasilje med različnimi skupinami migrantov je tako v Bosni kot v Srbiji pogosto. Ob večerih, ko je psihična stiska največja, migranti neredko vzamejo tablete Lyrica, ki preprečujejo anksioznost in jim omogočajo lažje spanje. Vendar tablete, ki so namenjene tako epileptikom kot zdravljenju multiple skleroze in generalizirane anksiozne motnje, lahko ob stiku z alkoholom pridobijo neslutene razsežnosti. Pozimi so v hostlu v Tuzli našli mrtvega Maročana, ki mu je ob predoziranju s tabletami in alkoholom zastalo srce. Pred mesecem dni pa je neki Alžirec pod vplivom tablet zabodel drugega Alžirca, ker mu ta ni hotel izročiti mobitela. Čeprav migranti verjamejo, da jim tablete dajejo občutek moči za prečkanje meje, velikokrat vzamejo preveliko količino, ki v kombinaciji z alkoholom stopnjuje občutek ogroženosti ter neredko povzroča agresivne napade in celo halucinacije.
“Odhajam v Evropo, ker hočem svojim otrokom prihraniti muke razseljevanja”
Pred uradom za tujce, ki se nahaja na drugem koncu mesta, kakšne 3 km od avtobusne postaje, je v nedeljo dopoldne počivalo okrog petnajst Pakistancev. Zleknjeni na kartonu oz. kosu papirja so si odvezovali premočene čevlje in si z gazo za silo povezovali rane. Ko sem jim omenila, da v nedeljo ne bodo mogli na uradu prejeti migrantske izkaznice, ki jim bo v Bosni omogočila koriščenje azilnih centrov, so le zamahnili z roko. Povedali so mi, da so jim dobri ljudje že prinesli hrano in čevlje, pred uradom si želijo le malo odpočiti, preden nadaljujejo pot proti Sarajevu. “Na avtobusni postaji je gužva, mi želimo biti tukaj, da nismo v napoto,” je spregovoril dvainpetdesetletni Syad Hassan, prijazni Pakistanec, ki želi oditi v Evropo, da njegovim štirim otrokom ne bo treba iti po svetu. “Imam tri najstniške sinove in eno 10-letno hčerko. Želim, da družina ostane skupaj in zato grem le jaz s trebuhom za kruhom, upam, da otrokom nikoli ne bo treba. Želel bi najti službo šoferja, gradbinca ali kmeta, ki bi mi prinesla vsaj 200 evrov mesečne plače, da bi lahko nekaj denarja poslal družini v Pakistan.” Čeprav je kot šofer cisterne na bližnjem Vzhodu zaslužil približno 300 evrov na mesec, je bil obupan, ko je videl politično situacijo, ki vlada v Savdski Arabiji in okoliških državah. Izkoriščani delavci, ki mesece ne prejemajo plače, osiromašene družine, ljudje v dolgovih. To je slika, ki jo zadnja leta v veliki meri gledamo tudi v Evropi. Ker pa upanje umira zadnje, je prepričan, da ga tam daleč za bosanskimi hribi čaka boljša prihodnost z več možnostmi za pridobitev dostojnega dela in plačila. “Mi vam ne želimo vzeti dela in vaših pravic,” je zavzeto nadaljeval, “mi le želimo ustvariti pogoje za osnovno preživetje. Delavci se moramo med seboj povezati in zoperstaviti eliti, ki se bogati na račun našega dela, ne smemo dopustiti, da kot sotrpini drug v drugemu ugledamo sovražnika.” Njegova skupina, ki je štela kar 87 ljudi, je pot začela v Pakistanu in jo preko Irana in Grčije nadaljevala v Srbiji. Vso pot so jih usmerjali različni vodiči in tihotapci, za katere Syad pravi, da so bili tako dobri kot slabi, nekateri so bili pogoltni in podkupljivi, drugi skromni in pošteni. “O njih vam ne morem zdaj govoriti, če veste kaj mislim, pametni raje molčimo,” mi je pomežiknil ta sivolasi gospod, da sem se ozrla naokrog, če se morda v neposredni bližini ne nahaja kateri izmed njih.
Zaželela sem jim srečno pot in odrinila nazaj proti glavni postaji, kjer me je čakal prevoz za Ljubljano. Kako žalostno so pogledovali proti meni bosonogi migranti, ki so stopicali okrog avta, za katerega so vedeli, da bo že čez nekaj ur prispel v obljubljeno deželo. Priznam, imela sem slabo vest, ker lahko s pomočjo majhne osebne izkaznice mimogrede in brezbrižno prečkam eno mejo za drugo, do česar marsikdo med njimi ne bo nikoli upravičen. Kaj neki mi daje pravico, da sem zaradi nacionalnosti svojih staršev in mesta, v katerem sem se rodila, upravičena do socialnih “ugodnosti” Evropske unije, medtem ko so drugi prikrajšani za vse to samo zato, ker so bili rojeni na napačnem predelu planeta? Je pošteno, da morajo na lastni koži vsakič znova pretrpeti kronični stres, psihična ponižanja, pretepanja, ropanja, lakoto, podhladitve in ubijalsko utrujenost, medtem ko mi nonšalantno v nekaj minutah prečkamo meje, ker se nam to zdi samoumevno? Kdor osebno spozna vse te ljudi - ki jim lahko rečemo migranti, a so vseeno veliko več kot samo to, so pravi borci za preživetje in sodobni nomadi, ki nas lahko veliko naučijo o skromnem življenju in o prioriteti vrednot – ne bo nikoli več verjel tistim medijem, ki širijo ideološko propagando in bo poskušal z vsemi sredstvi pomagati konkretno kot ve in zna. Kajti če bomo pogrnili na tem izpitu človečnosti, nam v resnici ni več pomoči …
Migrantom v Tuzli lahko najbolj pomagate z doniranjem spalnih vreč, moških zimskih čevljev št 42-46 in nepremočljivimi zimskimi jaknami, info: misagams@hotmail.com
Če želite finančno pomagati prostovoljcem in migrantom v Tuzli, lahko nakažete skromni prispevek na spodaj navedeni TRR, sklic: Migranti Tuzla
Za denarna nakazila iz BiH:
Intesa Sanpaolo Bank BiH
154-180-20085330-48
Za denarna nakazila iz tujine:
Banks name: Intesa Sanpaolo Banka BiH
SWIFT CODE: UPBKBA22
IBAN: BA39 1541802008533048
Prejemnik:
Udruženje "Pomozi.ba",
dr. Fetaha Bećirbegovića br. 8,
71000 Sarajevo
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!